V svetu, v katerem želimo imeti vse pod nadzorom, je lahko presenetljivo osvobajajoče početi nekaj, česar ne moremo popolnoma nadzorovati. Prav to ponuja slikanje z vodenimi barvami. Voda steče po papirju, pigment se razlije nekoliko drugače, kot smo načrtovali, barvi se nepričakovano združita. In prav v teh majhnih nepredvidljivostih se lahko skriva nekaj zelo pomirjujočega.
Vodene barve niso več zgolj ljubiteljski hobi ali tehnika, namenjena umetnikom. Vse pogosteje jih povezujemo tudi z ustvarjalnim sproščanjem, čuječnostjo in zmanjševanjem vsakodnevne napetosti. Tudi raziskave o likovnem ustvarjanju kot širši skupini dejavnosti kažejo obetavne rezultate pri izboljšanju nekaterih kazalnikov duševnega zdravja, vključno s simptomi tesnobe in depresije.
Zakaj prav vodene barve?
Akvarel oziroma slikanje z vodenimi barvami ima posebno lastnost: ne dopušča popolnega nadzora. Pri olju ali akrilu lahko napako pogosto prekrijemo z novo plastjo barve. Pri akvarelu je zgodba drugačna. Ko papir vpije vodo in pigment, se začne proces, ki ga je mogoče usmerjati, ne pa popolnoma obvladovati. Barva lahko steče nekoliko dlje, se razlije čez rob ali ustvari nepričakovan preliv. Prav zato je akvarel lahko zanimiva vaja v sprejemanju nepopolnosti. Namesto vprašanja »Kako bom to popravil?« se lahko naučimo vprašati: »Kaj lahko naredim s tem, kar se je zgodilo?«
To je tudi ena od osrednjih idej, ki jih izpostavlja Vogue Italia: nepredvidljivost akvarela lahko človeka spodbuja k prilagajanju, sprejemanju in postopnemu opuščanju potrebe po popolnem nadzoru.
Ko napaka ni več napaka
Perfekcionizem je lahko izčrpavajoč. Če imamo občutek, da mora biti vse narejeno brez napak, lahko tudi sproščujoča dejavnost hitro postane nova naloga, pri kateri želimo doseči čim boljši rezultat.
Pri akvarelu pa je težko vztrajati pri takšni logiki.
Če se pigment razlije, je razlitje del slike. Če nastane drugačen odtenek, kot smo ga pričakovali, lahko postane nova barvna kombinacija. Če črta ni popolna, lahko postane del motiva. Tak način ustvarjanja lahko spremeni naš odnos do napak. Ne pomeni, da se bomo zaradi slikanja čez noč znebili perfekcionizma, lahko pa dobimo majhen prostor, v katerem ni treba vsega popraviti. Raziskave o povezavi med slikanjem in perfekcionizmom prav tako opozarjajo na potencial likovnega ustvarjanja pri zmanjševanju togih pričakovanj do sebe ter pri spodbujanju čustvene regulacije.
Akvarel kot vaja čuječnosti
Pri slikanju z vodenimi barvami se je težko popolnoma prepustiti avtomatizmu. Opazujemo, koliko vode je na čopiču. Spremljamo, kako se pigment razširja po mokrem papirju. Čakamo, da se plast posuši. Izbiramo naslednjo barvo. Opazujemo, kaj se dogaja pred nami. Pozornost se zato lahko za nekaj časa premakne stran od telefona, elektronske pošte, obveznosti in misli o tem, kaj moramo narediti pozneje.
To je zelo blizu načelu čuječnosti: pozornost usmerimo v sedanji trenutek in v tisto, kar se dogaja tukaj in zdaj.
Tudi strokovnjaki akvarel opisujejo kot medij, ki lahko povezuje čutno izkušnjo z opazovanjem in refleksijo. Zanimivo je, da za takšno izkušnjo ne potrebujemo posebne aplikacije ali zapletene tehnike. Potrebujemo papir, barve, čopič in nekaj časa.
Počasnejši ritem v hitrem svetu
Voda ima pri akvarelu pomembno vlogo tudi zato, ker nas prisili, da upočasnimo. Ne moremo vedno takoj nadaljevati. Včasih moramo počakati, da se papir posuši. Ne moremo vsake spremembe izsiliti. Nekateri procesi preprosto potrebujejo svoj čas. To je precej drugačen ritem od vsakdanjega življenja, v katerem smo vajeni takojšnjih odgovorov, obvestil in rezultatov. Slikanje tako lahko postane majhen ritual počasnosti. Ne zato, ker bi moralo biti ustvarjanje samo po sebi terapevtsko, ampak zato, ker nam lahko ponudi nekaj, česar v vsakdanjiku pogosto primanjkuje: neprekinjeno pozornost eni sami dejavnosti. Tudi raziskave o ustvarjanju umetnosti kažejo, da lahko že samo likovno ustvarjanje prispeva k zmanjšanju trenutnega občutka stresa.
Ni treba znati slikati
Morda je največja napaka, da se k akvarelu približamo z mislijo, da moramo ustvariti nekaj lepega. Ni treba. Za začetek lahko naslikamo skodelico, list, pogled skozi okno ali nekaj abstraktnih barvnih madežev. Lahko celo samo opazujemo, kako se dve barvi srečata na mokrem papirju.
Cilj ni popolna slika. Cilj je proces.
To je pomembna razlika. Če je naš cilj rezultat, lahko vsaka napaka postane vir frustracije. Če je naš cilj izkušnja, je lahko tudi nepričakovan rezultat del zanimivega procesa. Naj začetnik pozabi na ambicijo ustvariti popoln motiv in začne z nečim preprostim iz neposrednega okolja.
Majhen ritual za konec dneva
Akvarel lahko vključimo tudi v preprost večerni ritual. Za 15 ali 20 minut odložimo telefon, pripravimo papir in nekaj barv ter izberemo en sam motiv. Ne iščemo navodil in ne primerjamo svojega dela z drugimi. Samo slikamo. Morda bomo ugotovili, da nas bolj kot končna slika pomirja sam proces: zvok čopiča po papirju, voda na površini, počasno nastajanje barv in trenutek, ko se nehamo spraševati, ali je nekaj dovolj dobro. Prav tukaj se skriva največja vrednost akvarela.
Ne uči nas, kako ustvariti popolno sliko. Uči nas, da lahko nekaj lepega nastane tudi takrat, ko nimamo popolnega nadzora.
In morda je to lekcija, ki je v vsakdanjem življenju potrebujemo bolj, kot si priznamo. Vodene barve zato niso čudežno zdravilo proti stresu in ustvarjanje ne nadomešča strokovne pomoči pri duševnih težavah. Lahko pa postanejo preprost ustvarjalni ritual, ki nas za nekaj časa odmakne od pritiska popolnosti, usmeri pozornost v sedanjost in nam dovoli, da nekatere stvari preprosto pustimo, naj stečejo.