28. avgusta se bo Luna znašla v Zemljini senci. Ob luninem mrku se svetloba, v kateri jo običajno prepoznavamo, za trenutek umakne. Luna potemni, lahko zasije v skrivnostnih rdečkastih odtenkih, in za nekaj časa izgine tisto znano ogledalo neba. In morda je prav zato ta pojav tako močan simbol: kaj se zgodi, ko se ne moremo več jasno videti?
Luna namreč ne ustvarja svoje svetlobe. Sprejema jo in odseva. Tako kot tudi mi pogosto živimo skozi odseve – skozi podobe, ki smo jih ustvarili o sebi, skozi vloge, odnose, spomine in predstave o tem, kdo naj bi bili. Večino časa se lahko pogledamo v to notranje ogledalo in si rečemo: to sem jaz. Toda mrk prinese nekaj drugega. Za trenutek ugasne znani odsev. Ostane tišina med tem, kar smo mislili, da smo, in tem, kar se šele rojeva pod površjem.
In prav tukaj se začne globlja simbolika ribje energije. Ribe ne poznajo ostrih meja. So voda, ki teče med oblikami, sanje med budnostjo, občutek med besedami. Predstavljajo prostor, kjer se nekaj že končuje, čeprav tega še ne znamo povsem izreči, in kjer se nekaj novega že rojeva, čeprav še nima imena. Njihova modrost ni v nadzoru, temveč v predaji. Ne sprašujejo vedno: Kam grem? Včasih preprosto dovolijo, da jih tok odnese tja, kamor morajo priti.
Zato lahko nebo 28. avgusta razumemo kot povabilo v prostor med svetovi. V tisti nenavadni uri med spanjem in budnostjo, ko še ne vemo, ali sanjamo ali se že prebujamo. V prostoru, kjer lahko začutimo, kaj še vedno nosimo v sebi, čeprav se je v zunanjem svetu že končalo. In morda bomo prav tam opazili nekaj pomembnega: da ni vedno treba videti sebe, da bi lahko začutili, kdo smo. Včasih mora ogledalo potemniti, da se lahko prvič srečamo brez podobe.
Ta mrk zato ni nujno čas velikih odločitev. Bolj je čas za poslušanje. Za vse tisto, kar je bilo predolgo preglasno, prehitro ali preveč razumsko. Če nekaj odhaja, mu ni treba več slediti. Če nekaj boli, ni treba takoj iskati razlage. Če ne poznamo naslednjega koraka, je tudi to lahko odgovor. Nekateri prehodi se zgodijo v temi.
Obred temnega ogledala
Na večer 28. avgusta si vzemi nekaj mirnih minut. Ugasni luči, odloži telefon in, če lahko, sedi ob oknu ali na prostem. Prižgi eno samo svečo. Nekajkrat globoko vdihni in si predstavljaj, da z vsakim izdihom odložiš eno podobo sebe, ki je ne potrebuješ več nositi. Nato vzemi list papirja in brez veliko razmišljanja napiši tri stavke:
To, kar je končano, lahko izpustim.
To, česar še ne razumem, lahko pustim odprto.
To, kar prihaja, mi ni treba poznati vnaprej.
Potem zapri oči. Ne prosi za znamenje. Ne išči odgovora. Samo ostani nekaj trenutkov v tišini in vprašaj svojo notranjost: Kaj želi skozi mene odplakniti ta mrk? Prvi občutek, podoba, spomin ali stavek, ki pride, zapiši. Ne analiziraj ga. To ni vaja razuma, temveč poslušanja. Ko zaključiš, papir prepogni in ga položi pod svečo ali nekam, kjer bo lahko ostal čez noč. Zjutraj ga ponovno preberi. Morda boš presenečen/a, kako drugače se nekatere besede slišijo v dnevni svetlobi.
Kajti morda je to največje sporočilo tega neba: ni vsaka tema nekaj, česar se moramo bati. Nekatere teme so svete. V njih se oči počasi privadijo na drugačen način gledanja. Ko ogledalo potemni, se ne izgubiš. Samo za trenutek nimaš več stare podobe, v katero bi se lahko vrnil/a. In prav v tem praznem prostoru se lahko začne nekaj novega.