In morda poraz ni vedno konec zgodbe. Včasih je samo trenutek, ko moramo nehati ocenjevati svojo preteklost skozi rezultat in se spomniti, zakaj smo sploh začele.
Včasih je največja oblika samospoštovanja tišina, umik ali preprosta odločitev, da ne sodelujemo več v nečem, kar nas izčrpava.
Morda je edino, kar moramo storiti, to, da za nekaj trenutkov utihnemo. Kajti šele takrat zaslišimo tisto, kar je bilo ves čas pred nami.
Morda potrebujemo le več trenutkov, ko si dovolimo utihniti. Kajti šele takrat zaslišimo sebe. In šele ko slišimo sebe, lahko zares slišimo tudi življenje.
Morda življenje res vidi nekoliko dlje od nas. Morda nas včasih ustavi zato, da nas zaščiti. Morda nam nekaj vzame zato, da naredi prostor nečemu, kar še ne moremo videti.
Kajti življenje nima navade čakati. Ne ustavi se, dokler nismo pripravljeni. Tiho teče naprej, dan za dnem.
Ni treba, da so največje življenjske radosti spektakularne. Pogosto se skrivajo v drobnih vsakodnevnih trenutkih, ki jih prehitro jemljemo za samoumevne.
Dom ni samo kraj, kamor se vračamo. Je prostor, ki nas objame po vseh doživetjih, potovanjih in novih izkušnjah.
Sanje so morda bližje, kot mislimo. Morda niso pred nami. Morda so že tukaj – čakajo samo, da jih opazimo.
Naši možgani imajo namreč zanimivo lastnost – veliko hitreje opazijo nevarnost kot priložnost. Zato lahko manjši neuspeh hitro preraste v občutek, da gre narobe vse.
Življenje ni tekmovanje v popolnosti, ampak potovanje, na katerem rastemo skozi izkušnje, uspehe in tudi napake.