Obstaja zanimiv paradoks našega časa. Nikoli nismo bili bolj povezani, pa vendar se zdi, da se nikoli nismo manj poslušali. Ne drugih, ampak predvsem sebe. Od jutra do večera smo obdani z zvoki. Telefon zazvoni, televizija govori, radio igra, obvestila utripajo, nekdo nekaj objavi, nekdo nekaj komentira. Ves čas nas nekaj kliče in nekaj od nas želi pozornost. To pozornost pridno delimo na vse strani, le redko pa jo namenimo sebi.
Tišina je postala skoraj neprijetna. Ko nastopi, jo hitro zapolnimo z glasbo, telefonom ali pogovorom, kot da bi se bali ostati sami s svojimi mislimi. Pa vendar se prav tam skrivajo odgovori, ki jih tako vztrajno iščemo drugje. V tišini ni kam pobegniti. Tam srečamo svoje dvome, svoje želje in vprašanja, ki jih med vsakodnevnim hitenjem uspešno preslišimo. Morda zato tako radi ostajamo zaposleni. Če smo ves čas v gibanju, nam ni treba razmišljati. Če imamo natrpan urnik, ni prostora za vprašanja. In če ne postavljamo vprašanj, nam ni treba spreminjati odgovorov.
Toda življenje ni tekmovanje v zaposlenosti. Nihče se na koncu ne bo spominjal števila sestankov, elektronskih sporočil ali opravljenih nalog. Ostali bodo ljudje. Dolgi pogovori, nepričakovani objemi, vonj po dežju, poletni večeri, smeh za mizo in občutek, da smo bili ob pravem času na pravem mestu. Spominjali se bomo občutkov, ne seznamov opravil.
Morda je prav zato prisotnost ena najbolj podcenjenih vrednot današnjega časa. Kako redko zares poslušamo človeka, ne da bi medtem razmišljali, kaj bomo odgovorili. Kako pogosto med večerjo pogledamo na telefon, namesto v obraz tistih, ki sedijo z nami. In kako redko si dovolimo dan, v katerem ni treba ničesar dokazovati. Kot da smo pozabili, da življenje ni sestavljeno iz velikih dosežkov, temveč iz drobnih trenutkov, ki jih opazimo le, če nekoliko upočasnimo.
Sreča zato ni vedno navdušenje. Pogosteje je mir. Mirno jutro, skodelica kave brez naglice, sprehod, med katerim ne preverjamo ure, ali večer, ko zaspimo z občutkom, da je bilo dovolj. Da ni bilo popolno, je pa bilo resnično. Morda ne potrebujemo več časa, več denarja ali več uspeha. Morda potrebujemo le več trenutkov, ko si dovolimo utihniti. Kajti šele takrat zaslišimo sebe. In šele ko slišimo sebe, lahko zares slišimo tudi življenje.