Dopust si pogosto predstavljamo kot čas, ki ga moramo deliti z nekom. S partnerjem, prijateljicami, družino, morda z večjo skupino ljudi. Ko pa se pojavi možnost, da bi na pot odšli sami, se lahko hitro prikrade neprijeten občutek: Kaj pa, če mi bo dolgčas? Kaj pa, če se bom počutila osamljeno? In predvsem – kaj bodo drugi mislili?
Toda potovanje brez družbe ni nujno sinonim za osamljenost. Prav nasprotno. Solo potovanje je lahko priložnost, da se za nekaj dni umaknemo od pričakovanj drugih in se ponovno povežemo sami s sabo.
Biti sam ni isto kot biti osamljen
To je morda najpomembnejša razlika. Samota opisuje okoliščino – fizično smo brez družbe. Osamljenost pa je čustveno stanje, pri katerem občutimo pomanjkanje povezanosti in bližine. Človek je lahko sam na plaži in se počuti popolnoma mirno, lahko pa je obkrožen z ljudmi in se kljub temu počuti zelo osamljeno. Solo dopust zato ni avtomatično izkušnja osamljenosti. Za nekatere je celo nasprotno: predstavlja obliko zdrave samote, v kateri lahko za nekaj časa odložijo družbene vloge, obveznosti in nenehno prilagajanje.
Ko se ni treba nikomur prilagajati
Ena največjih prednosti potovanja v dvoje ali skupini je družba. Toda z njo pride tudi veliko majhnih odločitev: Kam bomo šli? Kje bomo jedli? Kdaj bomo vstali? Koliko časa bomo ostali na plaži? Si želimo muzeja ali izleta? Ko potujemo sami, teh kompromisov ni. Lahko zjutraj dolgo ostanemo v postelji, če si tega želimo. Lahko ves dan raziskujemo mesto ali pa popoldne preživimo z dobro knjigo. Na večerjo lahko odidemo ob petih ali ob desetih. Na prvi pogled se zdi to samo praktična prednost, psihološko pa ima še večji pomen. Samostojno sprejemanje odločitev krepi občutek avtonomije – občutek, da lahko sami določamo, kaj potrebujemo in kako želimo preživeti svoj čas.
Solo potovanje razkrije, koliko odločitev sprejemamo zaradi drugih
V vsakdanjem življenju se pogosto niti ne zavedamo, kako močno svoje vedenje prilagajamo ljudem okoli sebe. Nekaj naredimo, ker si tega želi partner. Drugič zato, ker to pričakuje družina. Tretjič zato, ker se nam zdi, da bi bilo »prav«, čeprav sami tega pravzaprav ne želimo. Ko smo sami, tega filtra ni. Če si želimo ogledati določeno razstavo, gremo. Če nas določena znamenitost ne zanima, jo preskočimo. Če nam je nekje neprijetno, odidemo. Takšne majhne odločitve so lahko presenetljivo pomembne, saj nam pomagajo ponovno prepoznati lastne želje. Kaj si pravzaprav želim jaz, ko mi ni treba upoštevati nikogar drugega?
Zakaj je lahko na začetku neprijetno
Kljub temu solo potovanje ni vedno takoj prijetno. Prvi obrok v restavraciji, sedenje v kavarni ali večer v hotelski sobi lahko pri marsikom sprožijo občutek nelagodja. Nenadoma nimamo osebe, s katero bi komentirali dogajanje okoli sebe. Morda imamo občutek, da nas drugi opazujejo in se sprašujejo, zakaj smo sami. Toda pogosto gre za naš lastni občutek, ne za resnično zanimanje okolice. Ljudje so večinoma precej bolj zaposleni sami s sabo, kot si predstavljamo.
Ko začetna zadrega mine, se lahko zgodi nekaj zanimivega: samota, ki je bila sprva neprijetna, postane osvobajajoča.
Brez nenehne potrebe po zapolnjevanju tišine
Sodobno življenje je glasno. Telefoni, sporočila, družbena omrežja, sestanki, delo, opravki in nenehni dražljaji ustvarjajo občutek, da moramo biti ves čas nečesa deležni. Na dopustu sami se lahko prvič po dolgem času pojavi prava tišina. In prav v njej se lahko začnejo pojavljati misli, za katere v vsakdanjem tempu ni bilo prostora. Morda ugotovimo, da smo nečesa naveličani. Da si želimo spremembe. Da pogrešamo določeno osebo. Ali pa preprosto ugotovimo, da smo bolj mirni, kot smo pričakovali.
Solo potovanje zato ni samo fizični odhod na drug kraj. Lahko je tudi majhen odmik od avtomatizma vsakdanjega življenja.
Solo potovanje ne pomeni, da morate biti ves čas sami
Pomembno je tudi, da solo dopust ne pomeni popolne izolacije. Pravzaprav se lahko zgodi, da smo na potovanju sami bolj odprti za nova poznanstva. Ko smo v skupini, pogosto ostajamo v svojem socialnem mehurčku. Ko smo sami, pa je lažje navezati pogovor z domačinom, drugim popotnikom ali osebo, ki jo srečamo na izletu. In pri tem obstaja pomembna razlika: sami lahko izbiramo, kdaj si želimo družbe in kdaj ne. To je ena največjih prednosti solo potovanja.
Kaj pa strah pred osamljenostjo?
Če nas ideja potovanja samih prestraši, to še ne pomeni, da moramo strah ignorirati. Lahko pa ga vzamemo kot izhodišče za vprašanje: česa me pravzaprav skrbi? Je to dolgčas? Varnost? Občutek, da bom izpadla čudno? Ali me je strah lastnih misli, ko bom končno brez vseh motenj? Odgovor lahko pove veliko.
Če se bojimo, da nam bo dolgčas, lahko načrtujemo nekaj dejavnosti, ki nas veselijo. Če nas skrbi izolacija, lahko izberemo hotel ali nastanitev, kjer je več možnosti za druženje. Če nas je strah, da bomo ves čas na telefonu, lahko del dneva zavestno preživimo brez njega. Ni treba, da je prvi solo dopust dolg in eksotičen. Že en vikend v drugem mestu je lahko dovolj, da preverimo, kako se počutimo sami s sabo.
Morda ne potrebujemo družbe, ampak prostor
Včasih mislimo, da potrebujemo še en dopust, še eno družbo ali še eno aktivnost, v resnici pa potrebujemo samo nekaj prostora. Prostora, da se ustavimo. Da se odločamo sami. Da nam ni treba nikomur razlagati, zakaj želimo danes ostati v sobi ali zakaj bi tri ure sedeli ob morju. Solo potovanje zato ni nujno dokaz neodvisnosti in tudi ni znak, da človek ne potrebuje drugih. Je lahko preprosto način, kako se za nekaj časa vrnemo k sebi.
In morda je prav to eden najlepših razlogov, da si kdaj privoščimo dopust – ne zato, da bi pobegnili od drugih, ampak zato, da bi se za nekaj dni spet zares slišali.