Dnevnik pogosto povezujemo z žalostjo, stresom ali težkimi obdobji, vendar je pisanje lahko namenjeno tudi prijetnim trenutkom
Kajti življenje se ne konča takrat, ko se konča določena različica vas. Včasih se šele takrat začne tista, ki je najbolj vaša.
Sreča ne pomeni življenja brez bolečine, razočaranj ali slabih dni. Pomeni, da težki trenutki ne zasenčijo vsega lepega, kar še vedno obstaja.
Ni vsak konec neuspeh. Nekatera prijateljstva niso namenjena temu, da trajajo celo življenje.
Pri 60 letih ni najpomembnejše vprašanje, koliko življenja je že za tabo. Veliko bolj zanimivo je vprašanje, koliko življenja si še želiš živeti po svoje.
Zakaj lahko z razumom zelo dobro vemo, da neka oseba ni dobra za nas, naše srce pa se obnaša, kot da tega ni slišalo?
Ker zelo pogosto ravno tam, kjer ni več toliko glasov, končno zaslišimo svojega. In takrat ugotovimo nekaj zelo lepega: odgovori niso vedno nekaj, kar moramo poiskati.
Življenje ima drugačen načrt. Ne čaka, da postane popolno. Vabi te, da ga živiš takšno, kot je.
Morda je prav to eden najlepših razlogov, da si kdaj privoščimo dopust – ne zato, da bi pobegnili od drugih, ampak zato, da bi se za nekaj dni spet zares slišali.
Naši možgani imajo namreč zanimivo lastnost – veliko hitreje opazijo nevarnost kot priložnost. Zato lahko manjši neuspeh hitro preraste v občutek, da gre narobe vse.
In prav tam, med vsakdanjimi trenutki, v iskrenem pogledu, globokem vdihu in miru, ki ga najdeš v sebi, se skriva najlepša različica življenja.
Včasih si sami postavimo nevidne ovire. Prepričamo se, da nimamo komu pisati, da bi druge motili ali da so vsi preveč zaposleni.