Poletje povezujemo z dopusti, sproščenimi večeri, druženjem in občutkom svobode. Na družbenih omrežjih gledamo fotografije s plaž, izletov in družinskih kosil, zato se zdi, kot da vsi uživajo – razen nas. Prav zato je lahko poletje za marsikoga tudi najbolj osamljen del leta. Ko prijatelji odpotujejo, se mesta izpraznijo, ustaljena rutina izgine, občutek praznine pa postane še bolj izrazit.

Psihologi opozarjajo, da osamljenost ni odvisna od tega, koliko ljudi nas obdaja, temveč od tega, kako povezane se z njimi počutimo. Lahko smo na polni plaži ali v živahni kavarni, pa se vseeno počutimo sami. Po drugi strani pa je včasih dovolj en iskren pogovor, da se naše razpoloženje popolnoma spremeni.

Posebej poleti nas hitro ujame past primerjanja. Medtem ko drugi objavljajo popolne trenutke, začnemo razmišljati, da zamujamo življenje. Toda fotografije povedo le majhen del zgodbe. Tudi ljudje, ki so videti brezskrbni, se lahko spopadajo z občutki praznine, negotovosti ali osamljenosti. Zato ni smiselno primerjati svojega resničnega življenja z izbranimi utrinki nekoga drugega.

Zanimivo je, da strokovnjaki kot eno najboljših zdravil proti osamljenosti ne omenjajo velikih sprememb, ampak majhne korake. Dovolj je, da prekinemo izolacijo. Sprehod po parku, obisk lokalne tržnice, klepet s sosedo, partija kart v društvu ali preprosto nekaj minut na klopci v senci dreves. Takšni trenutki se morda zdijo nepomembni, vendar nas spomnijo, da smo del skupnosti in da so pristni stiki pogosto veliko bližje, kot si mislimo.

Včasih si namreč sami postavimo nevidne ovire. Prepričamo se, da nimamo komu pisati, da bi druge motili ali da so vsi preveč zaposleni. Tako ostanemo doma in čakamo, da bo nekdo naredil prvi korak. A prav ta prvi korak pogosto spremeni največ. Povabilo na kavo, kratek telefonski klic ali vprašanje: »Kako si?« lahko odpre vrata pogovoru, ki smo ga morda potrebovali že dolgo.

Pomembno pa je razlikovati med samoto in osamljenostjo. Samota je lahko nekaj čudovitega. Omogoča nam, da si odpočijemo, beremo knjigo, poslušamo glasbo ali se odpravimo na dolg sprehod. Takšni trenutki nas napolnijo z energijo. Osamljenost pa boli, ker si želimo bližine, pa je ne občutimo.

Če se to poletje kdaj zalotite, da vas preplavi občutek praznine, vedite, da niste edini. To je veliko pogostejši občutek, kot si predstavljamo. Namesto da ostanete med štirimi stenami, pojdite ven. Sedite na klopco, obiščite lokalni dogodek, pokličite prijatelja ali se ustavite na sladoledu. Morda se ne bo zgodilo nič posebnega. Morda pa boste srečali nekoga, ki se počuti popolnoma enako kot vi.

Poletje ni tekmovanje, kdo bo doživel več. Je priložnost, da si vzamemo čas zase in za ljudi okoli nas. Včasih je prav en nasmeh neznanca, kratek pogovor ali naključno srečanje dovolj, da ugotovimo, da v resnici nismo tako sami, kot smo mislili.













Pusti odgovor