Predstavljajmo si čisto običajno situacijo. Čakamo avtobus. Imamo dve minuti časa. Kaj naredimo? Skoraj avtomatsko posežemo po telefonu. Odpremo Instagram, TikTok, YouTube ali samo preverimo sporočila, čeprav zelo dobro vemo, da nam v zadnjih petih minutah nihče ni napisal ničesar. Ali pa čakamo v vrsti. Telefon. Sedimo v kavarni in čakamo prijatelja. Telefon. Gremo v dvigalo in imamo pred seboj dvajset sekund tišine. Telefon. Celo doma, ko gledamo televizijo, imamo telefon pogosto v roki. In tukaj se pojavi zanimivo vprašanje: ali nam je danes res tako dolgčas ali smo samo pozabili, kako je biti zdolgočasen?
Še pred nekaj leti je bilo popolnoma normalno, da smo morali na nekaj čakati. Čakali smo avtobus in gledali skozi okno. Čakali smo prijatelja in opazovali ljudi okoli sebe. Sedeli smo na kavču in preprosto nismo počeli ničesar. Danes pa imamo skoraj vedno na voljo neko obliko zabave. Telefon je postal nekakšen žepni portal v drug svet. V nekaj sekundah lahko izvemo, kaj se dogaja na drugem koncu sveta, pogledamo smešen video, preberemo novice, poslušamo glasbo ali preverimo, kaj počne nekdo, ki ga sploh ne poznamo. Problem je, da se je naš prag za dolgčas precej spremenil. Že nekaj sekund brez stimulacije je lahko dovolj, da začnemo iskati nekaj novega.
Zakaj je telefon tako privlačen?
Eden od razlogov je način, kako so zasnovane aplikacije in družbena omrežja. Ko odpremo aplikacijo, nikoli ne vemo popolnoma natančno, kaj bomo videli. Morda bomo videli sporočilo prijatelja, morda smešen video, morda nekaj zanimivega ali nekaj, kar nas bo presenetilo. Prav ta nepredvidljivost nas spodbuja, da preverjamo še enkrat, potem še enkrat in potem še enkrat. Zato se lahko zgodi, da telefon vzamemo v roke samo zato, da bi preverili uro, nekaj sekund pozneje pa ugotovimo, da že deset minut gledamo videoposnetke. In potem telefon odložimo in si rečemo: »Samo še en video.« Seveda pa vsi vemo, kako se ta zgodba konča.
Poseben problem so obvestila. Telefon zapiska in mi pogledamo. Čeprav je obvestilo popolnoma nepomembno, smo prekinili tisto, kar smo počeli. Morda smo se učili, delali, se pogovarjali z nekom ali samo brali knjigo. Telefon pa nas je v eni sekundi prepričal, da je nekaj drugega pomembnejše. In najbolj zanimivo je, da včasih sploh ne potrebujemo pravega obvestila. Dovolj je, da pomislimo, da bi lahko bilo nekaj novega. Zato ljudje včasih odklenemo telefon, pogledamo zaslon in ugotovimo, da nimamo nobenega novega sporočila. Zaklenemo ga. Čez minuto naredimo popolnoma isto stvar.
Ali smo zaradi telefonov manj pozorni?
Ko govorimo o telefonih, pogosto rečemo, da nam kradejo čas. Ampak mogoče je problem nekoliko drugačen. Telefon nam ne vzame samo časa, ampak tudi trenutke, v katerih bi naš um lahko počival. Ko imamo dolgčas, se lahko začnejo pojavljati misli. Lahko razmišljamo o dnevu, o problemih, o idejah, o nečem, kar bi radi naredili. Če pa vsako prazno sekundo zapolnimo z vsebino, našim možganom skoraj nikoli ni treba ostati sami s sabo. In zato je lahko dolgčas pravzaprav koristen. Iz dolgočasja se lahko rodijo ideje. Ko nimamo ničesar, kar bi zahtevalo našo pozornost, začnemo opazovati okolico in razmišljati na drugačen način.
Pomislimo še na nekaj. Kolikokrat gledamo film in hkrati preverjamo telefon? Kolikokrat se pogovarjamo z nekom, telefon pa je na mizi? Kolikokrat poslušamo pesem, medtem ko hkrati brskamo po družbenih omrežjih? Navajeni smo na to, da počnemo več stvari hkrati. Toda v resnici pogosto samo hitro preklapljamo svojo pozornost z ene stvari na drugo. In posledica je lahko ta, da nam je vedno težje nekaj početi dlje časa brez potrebe po novi stimulaciji. Prebrati deset strani knjige? Težko. Trideset minut gledati TikTok? Sploh ni problem.
Telefon in drugi ljudje
Telefon ni več samo naprava. Postal je tudi način, kako smo povezani z drugimi. Če nekdo ne odgovori na sporočilo, se lahko začnemo spraševati, zakaj. Če vidimo, da je nekdo pogledal našo zgodbo, ampak ni odgovoril, se lahko vprašamo, kaj to pomeni. Če objavimo fotografijo in ne dobimo toliko odzivov, kot smo pričakovali, lahko začnemo dvomiti vase. Naenkrat naš telefon ni samo orodje. Postal je prostor, kjer dobivamo informacije o tem, kako nas vidijo drugi.
In mogoče je prav zato tako težko odložiti telefon. Ker ne preverjamo samo telefona. Preverjamo tudi, ali smo nekomu pomembni. Ali nas je nekdo iskal. Ali je nekdo odgovoril. Ali se je nekaj novega zgodilo. Telefon nam daje občutek, da moramo biti ves čas prisotni in dosegljivi, kot da bi se lahko nekaj pomembnega zgodilo ravno v tistih nekaj minutah, ko ne gledamo v ekran.
Kaj pa, če ga preprosto odložimo?
Seveda telefon sam po sebi ni sovražnik. Omogoča nam komunikacijo, dostop do informacij, glasbe, zemljevidov, fotografij, dela in nešteto drugih stvari. Problem nastane takrat, ko imamo občutek, da moramo biti ves čas povezani. Morda je zato najbolj zanimiv eksperiment zelo preprost. Naslednjič, ko čakamo avtobus, poskusimo ne vzeti telefona iz žepa. Samo dve minuti. Poglejmo okoli sebe. Poslušajmo ljudi. Opazujmo ulico. Dovolimo si biti malo zdolgočaseni. In mogoče bomo ugotovili nekaj precej zanimivega: da se v resnici nič strašnega ne zgodi, če za nekaj minut ne vemo, kaj se dogaja na internetu.
Morda torej vprašanje ni več samo: »Koliko časa na dan uporabljamo telefon?« Bolj zanimivo vprašanje je: »Kaj naredimo v trenutku, ko telefona ne uporabljamo?« Ali znamo samo sedeti? Ali znamo čakati? Ali znamo biti sami s svojimi mislimi? Ker mogoče največji problem sodobnega sveta ni, da imamo preveč informacij. Mogoče je problem v tem, da imamo premalo trenutkov, ko nimamo nobene.
In naslednjič, ko bomo čakali avtobus, bomo morda imeli dve možnosti. Lahko vzamemo telefon. Ali pa samo pogledamo okoli sebe. Kdo ve – mogoče bo dolgčas danes našel nas.