Besede imajo energijo. Včasih so kot topel objem, ki nas pomiri, ko nam je najtežje. Drugič so kot žarek svetlobe, ki nam vrne upanje, ko ga že skoraj izgubimo. In včasih so lahko tudi strup – izrečene nepremišljeno, v jezi ali z namenom, da bi nekoga prizadele. Zato pazimo, kaj izgovarjamo. Ne vemo vedno, kakšen boj bije človek pred nami, koliko poguma je potreboval, da je danes sploh vstal iz postelje, ali kako dolgo bo v sebi nosil stavek, ki smo ga izrekli mimogrede. Lahko smo razlog, da se nekdo nasmehne. Da znova verjame vase. Da se počuti sprejetega, ljubljenega in dovolj dobrega. Lahko pa smo tudi razlog za solze, dvom in tišino, ki sledi besedam, ki jih ne moremo več vzeti nazaj. Preden spregovorimo, se zato za trenutek ustavimo. Se vprašajmo, ali naše besede gradijo ali rušijo, zdravijo ali ranijo, povezujejo ali oddaljujejo. Ni treba, da imamo vedno prav. Ni treba, da imamo vedno zadnjo besedo. Včasih je veliko pomembneje, da imamo srce. Izbirajmo besede, za katerimi lahko stojimo, in jih izgovarjajmo z zavedanjem, da imajo moč, ki je pogosto ne vidimo. Kajti besede niso nikoli samo besede. So del nas, ki ga pustimo v drugem človeku.
Naj bo danes za nami čim več stavkov, ki bodo nekomu polepšali dan. In čim manj takšnih, zaradi katerih bo moral znova sestavljati sebe.
