Naši možgani se nenehno prilagajajo. Vprašanje ni, ali se bodo spremenili – temveč v katero smer jih vsak dan treniramo.
Bodite prijazne do sebe, ko zgrešite. Dva koraka naprej in eden nazaj je še vedno ples.
In prav zato so lahko leta po petdesetem eno najbolj zanimivih in svobodnih obdobij v življenju. Ne zaradi mladosti, temveč zaradi izkušenj, samozavedanja in poguma, da si končno dovoliš biti točno to, kar si.
Zato ideja, da bi morali biti pri delu srečni, pogosto deluje kot iluzija. Kot nekakšen mirage, ki nas žene naprej, a se mu nikoli zares ne približamo.
Morda največja zmota sodobnega časa je prepričanje, da je stalna samokritika znak odgovornosti. V resnici pa je pogosto le navada.
Psihologi v zadnjem času vse pogosteje opozarjajo na zanimiv pojav: ljudje, rojeni v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, pogosto izkazujejo visoko stopnjo psihološke odpornosti.
In morda je prav to bistvo uspeha: biti zvesti sebi in živeti življenje, ki ima zate pomen.
Črna ni skrivanje – je zavestna odločitev, da ne razkriješ vsega naenkrat.
Najpogostejša past je, da “spustiti” spremenimo v še eno nalogo, ki jo moramo opraviti.
Psihologi predlagajo nekaj majhnih, a močnih korakov, s katerimi se možgani učijo, da ne “pospravljajo” vsake misli pod zapoved popolnega nadzora.
Sreča ni “darilo usode”, niti ni cilj, ki ga dosežemo z enim velikim dosežkom. Je rezultat niza zmanjšanih egoistično-usmerjenih pričakovanj in povečanega investiranja v ljudi, ki nas spremljajo v življenju.