Vsak izmed nas nosi v sebi neviden zemljevid. Sestavljen je iz misli, prepričanj, odzivov in čustvenih navad, ki smo jih pridobili skozi otroštvo, odnose, uspehe in razočaranja. Temu zemljevidu pravimo vzorci – in prav ti pogosto tiho vodijo naše odločitve. Vzorci nastajajo zgodaj. Učimo se jih v družini, v šoli, v družbi. Če smo kot otroci dobili občutek, da moramo biti popolni, da bi bili ljubljeni, bomo kot odrasli morda nenehno stremeli k brezhibnosti. Če smo bili pogosto preslišani, bomo morda težko izrazili svoje potrebe. Vzorci so kot avtomatski programi – sprožijo se, še preden se zavemo. Njihov vpliv je močan. Oblikujejo naše partnerske odnose, način komunikacije, odnos do denarja, dela in celo do lastnega telesa. Pogosto se znajdemo v podobnih situacijah z različnimi ljudmi, a z enakim razpletom. To ni naključje – to je vzorec, ki išče potrditev. A dobra novica je, da vzorci niso usoda. So naučeni – in kar je naučeno, je mogoče tudi preoblikovati. Prvi korak je zavedanje. Ko opazimo, da reagiramo vedno enako, se lahko vprašamo: Je to res moja izbira ali le stara zgodba, ki jo ponavljam? Osebna rast se začne prav tukaj – v trenutku, ko prevzamemo odgovornost za svoje odzive. Ne zato, da bi se obsojali, temveč da bi razumeli. Ko razumemo, lahko izberemo drugače. In vsaka nova izbira počasi ustvarja nov vzorec – bolj zavesten, bolj naš. Imeti vzorce je človeško. A imeti pogum, da jih pogledamo v oči, je pot k svobodi.
Z veseljem sem opravila intervju z Majo B. Kranjc, dramaturginjo, klinično psihologinjo, pesnico in avtorico knjige Klopotec, ki že navdušuje bralke in bralce po Sloveniji.
Roman Klopotec zelo natančno razpira odnos med mamo in hčerjo. Kaj vas je spodbudilo, da ste se kot pisateljica – in hkrati klinična psihologinja – odločili prav za to temo?
Pravzaprav je bil sprožilni trenutek naključno srečanje na eni od oblik javnega prevoza. Neznanka, nekoliko starejša ženska, je prisedla in spontano pričela govoriti z mano o tem, kako se je celo življenje spraševala, zakaj je mama ne more imeti rada. Morda bo kdo pomislil, da sem ji povedala, da sem po poklicu psihologinja, ampak navadno tega podatka ne delim, saj lahko usodno zaznamuje pogovore. To srečanje, pravzaprav to vprašanje, je bil nek tak sunek, da so se zamisli, ki so bile verjetno že nekje pripravljene, začele odvijati same od sebe. Enostavno sem odprla računalnik in prizore sem sprva poimenovala slike. Pred menoj se je kot prva taka slika pojavila Nina, ki opazuje migotanje in svetlikanje drobcev prahu. Kronološko sem pisala precej neurejeno, zaradi česar sem imela v začetku več svobode, kasneje pa več dela.
V knjigi so medgeneracijski vzorci skoraj nevidna, a zelo močna sila. Kako po vašem mnenju nezavedni vzorci iz otroštva oblikujejo naše odnose v odraslosti – in ali jih je res mogoče prekiniti?
Mislim, da smo ljudje polni nekih vzorcev, kar samo po sebi ni nujno slabo. Tako namreč naši možgani urejajo informacije, tako poteka učenje. Stvari skušamo sistematizirati, urediti, popredalčkati in potem se nekih vzorcev vedenja držimo, ker je za nas nenehno spreminjanje potratno, tako časovno, kot tudi v smislu vložene energije. Ljudje se ogromno učimo z opazovanjem, shranjujemo vedenja nam pomembnih ljudi in se pogosto ravnamo po njih. V odnosih, kjer smo tudi čustveno povezani in navezani, so te vezi stkane še globlje in so tudi vzorci vedenj bolj utrjeni.
Vendar noben vzorec ni neodporen na spremembe. Je pa res, da je, kot pravi pregovor, navada železna srajca. Dlje kot vzorec traja, težje ga je spremeniti. Ni pa nemogoče.
Lik Nine nosi v sebi notranji »klopotec«, nemir, ki jo spremlja že od otroštva. Bi rekli, da gre za univerzalno izkušnjo sodobnega človeka ali zelo intimno, osebno zgodbo?
Ninina zgodba je intimno njena zgodba, zdi pa se mi, da vsak od nas nekaj takega nosi v sebi, morda je klopotec, morda kaj drugega. Gre namreč za doživljanje sebe in sveta, ki se oblikuje zelo zgodaj in ni vedno ozaveščeno, ali pa je zgolj delno prepoznano, in pomembno usmerja naše življenje. Določa neko osnovno intonacijo odnosa do sebe in sveta. Je pa ta intonacija nekaj, kar se spontano, sproti in počasi, lahko tudi spreminja ali pa seveda utrjuje, z drugimi izkušnjami in skozi druge odnose.
Kot psihologinja ste vajeni poslušati zgodbe drugih, kot pisateljica pa jih ustvarjate. Kako se ti dve vlogi prepletata pri pisanju romana Klopotec – ali si kdaj stojita nasproti?
Psihologinjo v sebi sem morala večinoma utišati, da sem lahko pisala. V nekaj prizorih je skušala pametovati in so bili posledično literarno zanič. Med pisanjem oprezam za svojimi literarnimi osebami, jim prisluškujem, sledim, sem z njimi, ko živijo, vendar v njihovo življenje ne posegam bistveno, vsekakor pa sploh ne z namenom nekega zdravljenja, usmerjanja. Morda je to prisotno zgolj v delu, kjer je Nina na pogovoru s psihologinjo. Toliko sem dovolila psihologinji v sebi, da ima svojo »intervenco«.
Roman je izjemno poetičen, a hkrati boleče realen. Je bila vaša namera, da bralca tudi čustveno pretrese, ali ste želeli predvsem ponuditi prostor razumevanja in sočutja?
Težko bi rekla, da sem imela kakšen konkreten namen, vsaj spomnim se ga ne. Moj motiv je bilo pisanje samo, v zgodbo so me vlekle literarne osebe in zdi se mi, da če jim med pisanjem ustrezno prisluhnem, sledim, potem polje čustev, razmišljanj in posledično tudi prostor za vživljanje bralca pridejo sami od sebe.
Klopotec je vaš romaneskni prvenec, junija pa že izide naslednji roman Kjer teče košuta, nagrajen z modro ptico. Kako doživljate ta prehod v prozo in kaj vam roman omogoča, česar poezija morda ne?
Prehoda pravzaprav ni bilo, bil je prehod med obdobjem ne-pisanja nazaj v pisanje. V otroštvu in mladostništvu sem pisala poezijo in prozo. Prvo pesem sem napisala pri osmih letih, prvo kratko zgodbo pa leto kasneje. Pri dvanajstih sem napisala prvi »roman«. Pisala sem do zgodnjih dvajsetih, potem pa za nekaj časa v tem smislu obmolknila. Ko sem dobrih deset let nazaj ponovno pričela s pisanjem, je najprej prišla poezija, kmalu za njo pa spontano tudi proza. Poezija mi pomeni totalno brezčasnost trenutka, povezanost z vsem, kar je in hkrati prostor, kjer vse svoje (misli, občutja, spomine, …) lahko tudi odložim.
V poeziji najprej postaneš še bolj ti, potem pa lahko tudi nekdo brez imena.
Proza mi omogoča snovanje svetov, ki me potegnejo vase, spoznavanje novih literarnih oseb, ki mi »dovolijo« druženje z njimi. Seveda ne gre za čisto pravo druženje v družabnem smislu, ampak je moja vloga predvsem vloga tistega, ki hkrati lebdi nad dogajanjem, se potaplja v druge osebe ali pa počne kaj tretjega. Včasih tudi samo čakam in se mi zdi, da literarne osebe same odigrajo, kar morajo. Obema oblikama je skupen prostor igre, raziskovanja, ustvarjanja in seveda dela.
Če bi morali Klopotec opisati z enim občutkom ali mislijo, ki naj bralca pospremi po zadnji strani knjige – kaj bi si želeli, da ostane z njim?
Čeprav nas določajo omejitve lastnih teles, zgodovinski, družbeni in biološki pogoji bivanja, marsikaj ostaja odprto. Ta odprtost je tisto, kar me najbolj zanima in s pisanjem skušam ne ponujati odgovorov, ampak zbujati vprašanja. Želela bi, da v zraku ostane vprašanje: »Kaj vse se lahko zgodi?« in s tem tudi, za Nino in vse nas ostale: »Kdo sem lahko?«.
