Tako j enekoč napisal Mark Avreli:
Vedno imaš možnost, da nimaš mnenja. Nikoli ni treba skrbeti ali vznemirjati svoje duše zaradi stvari, ki jih ne moreš nadzorovati. Te stvari ne zahtevajo presoje. Pusti jih pri miru.
To sem prebrala in se mi je zdelo tako sveže in resnično. Bil je dejansko čas, ko se nismo pogovarjali o vsem, ko smo se srečevali s starimi prijatelji na Facebooku, ko smo poslušali mnenja drugih ljudi, namesto da bi morali o vsem izraziti svoje mnenje. Bilo je, iskreno povedano, bolje. A potem se je vse spremenilo. Kot uporabniki smo izbrali Facebook, Instagram ali TikTok kot filter za raziskovanje spleta, saj te platforme vedo vse o nas in nam prihranijo trud, da bi sami iskali vsebino, brskali po spletu, se sami (ne na podlagi števila všečkov) odločali, ali je prispevek dober ali slab.
Tako so platforme postale kot televizija, vendar veliko močnejše in prisotne povsod, predvsem pa vedno, ne le doma v dnevni sobi, temveč tudi v avtu, na vlaku, v službi, v parku. Ker smo vedno vklopljeni, a hkrati tako daleč od resnice, popolnoma izklopljeni od realnega sveta, kot bi živeli na drugem planetu. Največja tragedija je, da nam je vse predstavljeno, kot bi bilo narejene po meri za nas. Prav kirurško, na način, ki prej ni bil mogoč.
Življenje se ne dogaja na zaslonih. Ne utripa v obvestilih, ne meri se v številu všečkov in ne obstaja v neskončnem drsenju po tujih podobah popolnosti. Življenje se odvija drugje. V tišini, ki jo pogosto preslišimo. V naravi, ki jo prehitimo. In predvsem – v nas samih. Kolikokrat si rečemo, da nimamo časa? Da moramo še nekaj preveriti, še nekaj odgovoriti, še nekaj objaviti. In medtem nam življenje nežno spolzi skozi prste. Ne kot drama, ampak kot tih opomin. Kot veter, ki se dotakne kože. Kot pogled nekoga, ki ga imamo radi. Kot trenutek, ki bi ga lahko začutili – pa smo ga zamenjali za nekaj virtualnega.
Narava nikoli ne hiti. Drevesa ne tekmujejo med seboj. Morje ne razmišlja, ali je dovolj lepo. Sonce ne dvomi, ali si zasluži vziti. Vse obstaja v popolni prisotnosti. In prav to je lekcija, ki jo tako pogosto pozabimo: biti tukaj, zdaj, brez potrebe, da bi karkoli dokazovali.
Z leti se moj krog ljudi oži. Ne zato, ker bi se oddaljevala, ampak zato, ker postajam bolj pozorna. Na energijo. Na iskrenost. Na tisto nevidno nit, ki povezuje ljudi, ki si resnično stojijo ob strani. Včasih sem mislila, da več pomeni več. Danes vem, da več pomeni manj – manj hrupa, manj površinskosti, manj odnosov brez globine.
In v tem oženju je nekaj izjemno lepega. Nekaj skoraj kraljevskega. Ker ko odstraniš vse odvečno, ostane bistvo. Ostanejo ljudje, ob katerih si lahko točno to, kar si. Brez filtrov. Brez potrebe, da bi se razlagal. Samo si. In to je največji luksuz današnjega časa. Odnosi niso samoumevni. So živi organizmi, ki potrebujejo prisotnost, pozornost, nežnost. Ne digitalno, ampak resnično. Pogovor brez telefona na mizi. Pogled, ki traja dlje kot sekundo. Dotik, ki ni prekinjen z mislijo na naslednjo obveznost. V teh drobnih trenutkih se skriva vse.
Življenje nas uči. Včasih nežno, drugič zelo glasno. A vedno z razlogom. Vsaka izkušnja, vsak človek, vsak odhod in vsak prihod nosi sporočilo. Ni vedno lahko. Včasih boli. Včasih ne razumemo. A šele kasneje ugotovimo, da nas je prav to oblikovalo, očistilo, nas pripeljalo bližje sebi.
In morda je prav to bistvo: vračanje k sebi. Odmik od zunanjega sveta, ki nas nenehno vleče proč, in potovanje navznoter. Tja, kjer je mir. Tja, kjer ni primerjav. Tja, kjer smo dovolj.
Življenje se ne dogaja drugje. Ne čaka nas nekje v prihodnosti, ne skriva se v popolnem trenutku, ki ga še ni. Tukaj je. V dihu, ki ga ravnokar naredimo. V misli, ki jo lahko umirimo. V srcu, ki bije, ne da bi karkoli zahtevalo v zameno. Morda si moramo le dovoliti, da se ustavimo. Da utihnemo. Da pogledamo okoli sebe in zares vidimo. Naravo. Ljudi. Sebe. Ker tam – in samo tam – se življenje zares začne.