Da živimo, ne le preživimo. Da vsak trenutek, vsak dih, vsak pogled postane darilo. Da cenimo tisto, kar je minljivo, ker je minljivo.
Naši možgani se nenehno prilagajajo. Vprašanje ni, ali se bodo spremenili – temveč v katero smer jih vsak dan treniramo.
Tvoja svetloba je tvoja. Njena čistost in moč pa se ohranjata le, če znaš ohraniti svoj intimni prostor, zaščiten in posvečen le tvojim sanjam, tvoji rasti in tvoji duši.
Gre za odločitev, da za nekaj dni odložimo hitrost sveta in se vrnemo k preprostim trenutkom.
Življenje se ne dogaja drugje. Ne čaka nas nekje v prihodnosti, ne skriva se v popolnem trenutku, ki ga še ni. Tukaj je.
Nehamo loviti ideal in začnemo živeti trenutek. In v tem trenutku – ki ni popoln, a je resničen – se pogosto pojavi nekaj nepričakovanega.
Včasih je za navdih potreben le trenutek tišine. Tisti droben premor med dvema obveznostma, ko pogled ujamemo v nebo, v drevesa ali v odsev lastnih misli.
Brez obvestil, brez stalnega preverjanja telefona, brez občutka, da moramo biti ves čas dosegljivi.
Pisanje za prihodnost ni le romantična ali poetična igra: je način negovanja zavesti, ponovno vzpostavljanje stika s sabo in opomnik, da lahko vsak trenutek, tudi najhitrejši, postane ritual lepote.
Tvoja svetloba je tvoja. Njena čistost in moč pa se ohranjata le, če znaš ohraniti svoj intimni prostor, zaščiten in posvečen le tvojim sanjam, tvoji rasti in tvoji duši.
April ni samo mesec cvetja in sonca. Je tudi mesec notranjega prebujanja.