Zanimivo je opazovati, kako se spreminja način, kako potujemo. Dolga leta je veljalo, da mora biti dopust poln doživetij: čim več krajev, čim več fotografij, čim več zgodb, ki jih lahko pokažemo drugim. Danes pa se zdi, da se počasi dogaja tiha revolucija. Vedno več ljudi si želi prav nasprotno – dopust brez hrupa sveta. Brez obvestil, brez stalnega preverjanja telefona, brez občutka, da moramo biti ves čas dosegljivi. Trend ima celo ime: quietcation.
Gre za dopust, ki temelji na tišini. Ne nujno na absolutni tišini, temveč na notranjem občutku, da lahko za nekaj dni preprosto izgineš. Da se svet ne bo ustavil, če ne odgovoriš na e-mail. Da je povsem v redu, če telefon ostane v torbi.
Morda se zdi paradoksalno, vendar smo prav v času največje povezanosti postali tudi najbolj utrujeni.
Naši dnevi so polni majhnih dražljajev: sporočila, novice, družbena omrežja, delo, ki nas spremlja tudi izven pisarne. Možgani skoraj nikoli ne počivajo. Psihologi zato pogosto opozarjajo, da stalna digitalna stimulacija zvišuje raven stresnega hormona kortizola in ustvarja občutek notranje napetosti, ki ga pogosto sploh ne opazimo več.
Morda prav zato postaja tišina tako privlačna.
Ne govorimo več samo o oddihu, ampak o potrebi po resetu. Po trenutku, ko se spet spomnimo, kako je, ko dan teče počasneje. Ko lahko dolgo gledamo morje ali hodimo po gozdu, ne da bi nas prekinil zvok obvestila. Zanimivo je tudi, kako se spreminja odnos do družbenih omrežij. Še pred nekaj leti je bil dopust skoraj nepredstavljiv brez fotografij, ki so dokazovale, kako lepo se imamo. Danes pa mnogi pravijo, da je največji užitek prav v tem, da ničesar ne objavijo.
Da trenutek ostane samo njihov.
Morda je to tudi znak zrelosti časa, v katerem živimo. Po obdobju nenehnega dokazovanja in razkazovanja se vračamo k bolj intimnemu doživljanju sveta. In morda je prav to največji luksuz sodobnega dopusta: ne hotel s petimi zvezdicami, ne eksotična destinacija, temveč občutek, da si lahko za nekaj dni preprosto nedosegljiv.
Ker včasih ni najlepši dopust tisti, ki ga pokažemo drugim, temveč tisti, ki ga zares doživimo.
