Da živimo, ne le preživimo. Da vsak trenutek, vsak dih, vsak pogled postane darilo. Da cenimo tisto, kar je minljivo, ker je minljivo.
Tvoja svetloba je tvoja. Njena čistost in moč pa se ohranjata le, če znaš ohraniti svoj intimni prostor, zaščiten in posvečen le tvojim sanjam, tvoji rasti in tvoji duši.
Življenje se ne dogaja drugje. Ne čaka nas nekje v prihodnosti, ne skriva se v popolnem trenutku, ki ga še ni. Tukaj je.
Tvoja svetloba je tvoja. Njena čistost in moč pa se ohranjata le, če znaš ohraniti svoj intimni prostor, zaščiten in posvečen le tvojim sanjam, tvoji rasti in tvoji duši.
Psihologi v zadnjem času vse pogosteje opozarjajo na zanimiv pojav: ljudje, rojeni v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, pogosto izkazujejo visoko stopnjo psihološke odpornosti.
Psihologi predlagajo nekaj majhnih, a močnih korakov, s katerimi se možgani učijo, da ne “pospravljajo” vsake misli pod zapoved popolnega nadzora.
Danes naj bo opomnik, da ni treba hiteti. Dovolj je, da se ustavimo, globoko vdihnemo in prisluhnemo sebi.
Sreča ni “darilo usode”, niti ni cilj, ki ga dosežemo z enim velikim dosežkom. Je rezultat niza zmanjšanih egoistično-usmerjenih pričakovanj in povečanega investiranja v ljudi, ki nas spremljajo v življenju.
Najbolj prefinjena oblika skrbi zase je morda prav ta – da telesu dovolimo, da govori, in da ga končno slišimo.
