Narava nikoli ne hiti, pa vendar se vse zgodi ob pravem času. Mati Zemlja nas uči preproste resnice: kar ne predelamo, se kopiči. Pri človeku se to kopičenje pogosto izrazi kot bolezen – ne kot kazen, temveč kot sporočilo.

Bolezen se redko pojavi nenadoma. Nastaja tiho, postopoma, ko čustva ostanejo neizrečena, potisnjena v ozadje ali prezrta. Telo si zapomni vse. Tudi tisto, česar se um noče več dotakniti.

To ni simbolika, to je biologija

Povezava med čustvi in telesom ni več stvar intuicije, temveč znanstvenih dognanj. Dolgotrajen stres, vztrajen strah, potlačena jeza, občutki krivde in nepredelana žalost vplivajo na živčni sistem, hormonsko ravnovesje in imunski odziv. Telo ne laže. Kar um zamolči, telo pokaže. Temu procesu pravimo somatizacija.

Somatizacija: ko čustva postanejo simptomi

Beseda somatizacija izhaja iz grške besede soma, ki pomeni telo. Gre za proces, pri katerem se čustva, ki niso bila zavestno predelana, izrazijo skozi telesne simptome. Ne zato, ker bi bila namišljena, temveč zato, ker niso bila slišana. Simptom ni sovražnik. Je signal. Je telesni jezik, ki nas vabi k pozornosti.

Poslušanje namesto obtoževanja

Pristopi, kot je biološko čustveno razumevanje simptomov, ne iščejo krivde. Iščejo smisel. Ne sprašujejo le, kaj je narobe, temveč zakaj je telo spregovorilo. Vprašanja so preprosta, a globoka:

  • Katero čustvo sem doživela v tišini?
  • Kaj sem potisnila vase, da sem lahko nadaljevala?
  • Kateri del mene ni bil nikoli zares slišan?

Razumevanje je začetek, vendar ne zadostuje. Sprememba se zgodi, ko čustvo začutimo in mu dovolimo, da se sprosti.

Epigenetika: kar ne pozdravimo, se prenaša naprej

Epigenetika razkriva pomembno dejstvo: ne dedujemo le genov, temveč tudi način, kako izkušnje vplivajo na njihovo delovanje. Nepredelane travme se ne izgubijo – prenašajo se naprej, dokler jih nekdo ne ozavesti. Kar je predelano, se zaključi. Kar ni, išče novo priložnost za razrešitev. Zato je delo na sebi tudi dejanje odgovornosti do prihodnjih generacij.

Mati Zemlja kot zgled ravnovesja

Zemlja ne kopiči presežkov. Pretvarja jih. Kar odmre, postane hrana za novo življenje. V tem je njena modrost. Ko hodimo bosi, ko globoko dihamo, ko dovolimo soncu, da se dotakne naše kože, in ko upočasnimo svoj ritem, se telo spomni. Spomni se, kako se uravnavati. Živčni sistem se umiri. Čustva se sprostijo. Telo najde ravnovesje. To ni romantika. To je fiziologija.

Screenshot

Vrnitev k sebi

Zemlja ne zboli – preoblikuje se. Človek zboli, ko se od nje oddalji. In ko se oddalji od samega sebe.

Morda se zdravljenje začne prav tukaj: v poslušanju telesa, še preden mora zakričati. V zavedanju, da telo ni ovira, temveč zaveznik.

Najbolj prefinjena oblika skrbi zase je morda prav ta – da telesu dovolimo, da govori, in da ga končno slišimo.

Komentiraj