Morda smo se samo znašli v obdobju, ki od nas ne zahteva novega začetka, temveč počasnejši pogled vase.
Življenje ima drugačen načrt. Ne čaka, da postane popolno. Vabi te, da ga živiš takšno, kot je.
Včasih gre bolj za občutek, da smo bile predolgo v pogonu. Takrat si rečemo, da potrebujemo počitnice.
In mi – počasi, nežno, človeško – postajamo tisti, ki ga znamo preoblikovati v nekaj, kar ima smisel, globino in svetlobo.
Raziskave in sodobni trendi bivanja vse pogosteje poudarjajo, da prostor, v katerem živimo, neposredno vpliva na našo raven stresa, koncentracijo in občutek notranjega miru.
Vsak dan prinaša novo priložnost, da opazimo nekaj lepega. Ni nujno, da gre za velike dosežke ali prelomne trenutke – pogosto nas najbolj napolnijo prav drobne stvari.
Ni treba, da nas vsi razumejo. Ni treba, da ostajamo tam, kjer nas ne cenijo. In ni treba, da neprestano dokazujemo svojo vrednost. Pravi ljudje je ne bodo nikoli postavljali pod vprašaj.
Da živimo, ne le preživimo. Da vsak trenutek, vsak dih, vsak pogled postane darilo. Da cenimo tisto, kar je minljivo, ker je minljivo.
Tvoja svetloba je tvoja. Njena čistost in moč pa se ohranjata le, če znaš ohraniti svoj intimni prostor, zaščiten in posvečen le tvojim sanjam, tvoji rasti in tvoji duši.
Življenje se ne dogaja drugje. Ne čaka nas nekje v prihodnosti, ne skriva se v popolnem trenutku, ki ga še ni. Tukaj je.
Tvoja svetloba je tvoja. Njena čistost in moč pa se ohranjata le, če znaš ohraniti svoj intimni prostor, zaščiten in posvečen le tvojim sanjam, tvoji rasti in tvoji duši.
Psihologi v zadnjem času vse pogosteje opozarjajo na zanimiv pojav: ljudje, rojeni v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, pogosto izkazujejo visoko stopnjo psihološke odpornosti.