In potem vstati. Počasi. Z odprtimi očmi. Z zavedanjem, da običajen dan ni nekaj majhnega. Je življenje samo, v svoji najbolj tihi in vsakdanji obliki.
Sreča ni “darilo usode”, niti ni cilj, ki ga dosežemo z enim velikim dosežkom. Je rezultat niza zmanjšanih egoistično-usmerjenih pričakovanj in povečanega investiranja v ljudi, ki nas spremljajo v življenju.
Nahrbtnik, poln stvari, ki ga nosimo s seboj, se mora sčasoma olajšati.