Najlepše pri modri luni pa je, da nas spomni na nekaj zelo preprostega: vse v življenju se spreminja.
Bolj počasi. Bolj prisotno. Ker v svetu, ki nenehno nekam drvi, postaja mir največja oblika razkošja.
Strah je del človeka. Vedno je bil. Nekoč nas je ščitil pred nevarnostjo v naravi, danes pa pogosto reagira na informacije, novice, negotovost in notranje rane.
Barve imajo sposobnost, da neopazno vplivajo na naše počutje – in včasih je točno to tisto, kar potrebujemo.
Morda najlepša misel pri vsem tem je, da vesolje – če verjamemo vanj – ne govori v zapletenih ugankah. Govori naš jezik.
Življenje nas pogosto žene naprej v hitrem ritmu, zato pozabimo, kako pomembno je opazovati male stvari, ki nam vračajo občutek miru in lepote.
Ljudje se ne povezujejo najprej z informacijami, ampak z energijo, tonom in občutkom varnosti.
Enclothed cognition nas uči, da moda ni površinska. Površinsko je le, če jo tako razumemo.
Pomembno je, da nas oblačilo poveže z lepim občutkom.
Lepota ni vedno v velikih dogodkih. Pogosto je skrita v malenkostih, ki jih opazimo šele takrat, ko si dovolimo upočasniti.
Morda je največja ironija sodobnega časa prav ta, da imamo zaradi tehnologije več prihranjenega časa kot kadarkoli prej, a se obenem počutimo bolj brez časa kot kadarkoli.
Italijani to filozofijo živijo že dolgo. Njihova kultura temelji na počasnosti, na trenutkih, ki jih ne prekinjajo telefoni.