Nisem želela pisati o tem, ker so tovrstne zgodbe preveč nerazumljive. Ko mama ubije svojega otroka tako, da ga do smrti pretepe, se je treba vprašati, kakšen je svet, v katerem živimo. Kot mati desetletne Sofie se dobro zavedam, kaj pomeni roditi in kaj pomeni nehati biti na prvem mestu. Morda se o tem premalo govori, ker veliko slišimo o tem, kako je lepo postati starš in kako so otroci angeli, premalo pa nas pripravijo na to, da ponoči ne bomo spale, da se nam bo mešalo od zlobnih hormonov, da bo vse drugače in da bomo potrebovale kar nekaj časa za to, da ponovno najdemo sebe. Ko sem brala o katastrofalni novici dveletnega otroka, deklice, ki je v bolnici umrla zaradi pretepanja, sem za trenutek nehala dihati. Ne znam si predstavljati, kaj vse je ta deklica videla, doživela in začutila, ne znam si predstavljati, kako danes spijo tisti, ki so to vedeli, morda le slutili ali bili obveščeni, da je bilo nekaj v tej družini močno narobe.
Ampak da, tako to gre. Zgubimo se v morju papirologije in vsaka stvar postane neznosno težka, ujeta v sistemu, ki je smiseln le takrat, ko obstaja na dokumentu, a nikar ni narejen za človeka, še najmanj za tistega, ki se znajde v težavah. Poznam in poslušam nešteto zgodb ljudi, ki potrebujejo pomoč in je ne dobijo, ker so bolj pomembne razpredelnice v Excelu in zdaj tudi Zoom sestanki, da se na koncu naredijo povzetki in analize, ki jih nihče ne prebere, da odkljukamo obveznost, ki je pač le to, obveznost, in ne primer človeka, sočutja, emocij in stiske, v katerih se kdaj znajdemo in morda je celo človeško, da ne znamo ven.
Razmišljam in razmišljam o življenju otroka, ki ga zdaj ni več. Razmišljam, ali je imela svetle lase in modre oči, kako je bila oblečena, ali je razumela, kaj se ji dogaja, ali je bila že dovolj velika, da je v svoji mami videla zlo, norost, strah in maščevanje. Ta mama, ki je bila sama, a spet ne toliko, da ji nihče ne bi mogel pomagati, ta mama, ki je nad svojim otrokom izvajala vse vrste zla in jo zlorabila do konca življenja. In sprašujem se, zdaj, ko je to malo življenje ugasnilo, kakšne so njene misli, če bo kdaj pogrešala svojo punčko ali preprosto ostala tam, kjer je. V svoji samoti, bolezni in stiski, le z enim otrokom manj. In kako je tudi z drugimi otroki, tistimi, ki so vse to gledali, kako se bodo lahko kdaj spremenili v normalne osebe, kako lahko sploh pričakujemo, da bodo kdaj imeli vsaj približno normalno življenje. Tega ne bo. In svet bo šel naprej, kot se ne bi nič zgodilo. Vsi bomo obrnili stran in pozabili na novico, ki je te dni napolnila hrvaške časopise.
In ostane luknja. Praznina. Ostane nekaj globoko ranjenega, razcefranega, raztrganega v meni, ker iščem odgovore in jih ne najdem, ker sem tudi sama pozorna opazovalka sistema in vem, da ne deluje. Ne deluje za tiste, ki potrebujejo pomoč, in ne deluje za tiste, ki prijavijo stisko. Živimo v nesmiselnem balonu, ki je tukaj samo zato, da o njem lahko govorimo, da ga tu in tam omenimo in se, morda le na papirju, počutimo varni. V resnici smo sami. Med zidovi se dogajajo tragedije, zgodijo se pretepi, umori, solze, razočaranja. Zgodijo se tako grozne stvari, da o njih ne smem niti razmišljati. In res je, vse gre naprej, kot se ne bi zgodilo, samo naprej zato, ker je jutri nov dan.
Pogledam v nebo in razmišljam, kje je zdaj ta mala deklica. Želim si verjeti, da je bil premajhna zato, da bi razumela. In morda celo tako čustveno prizadeta, da ni imela nobenega odraslega, ki bi mu lahko zaupala, kar jo naredi še bolj osamljeno, zapuščeno in zlomljeno. Vedno pride točka, ko ne moreš več in vedno pride trenutek, ko si na robu in se moraš odločiti za življenje. Pri dveh letih je to nemogoče. Mama se je zanjo odločila in včasih, drage bralke, prav pomislim, da se neskončno sramujem, da sem človek.