O umrli deklici in o tem, da nismo vsi ljudje

Nisem želela pisati o tem, ker so tovrstne zgodbe preveč nerazumljive. Ko mama ubije svojega otroka tako, da ga do smrti pretepe, se je treba vprašati, kakšen je svet, v katerem živimo. Kot mati desetletne Sofie se dobro zavedam, kaj pomeni roditi in kaj pomeni nehati biti na prvem mestu. Morda se o tem premalo govori, ker veliko slišimo o tem, kako je lepo postati starš in kako so otroci angeli, premalo pa nas pripravijo na to, da ponoči ne bomo spale, da se nam bo mešalo od zlobnih hormonov, da bo vse drugače in da bomo potrebovale kar nekaj časa za to, da ponovno najdemo sebe. Ko sem brala o katastrofalni novici dveletnega otroka, deklice, ki je v bolnici umrla zaradi pretepanja, sem za trenutek nehala dihati. Ne znam si predstavljati, kaj vse je ta deklica videla, doživela in začutila, ne znam si predstavljati, kako danes spijo tisti, ki so to vedeli, morda le slutili ali bili obveščeni, da je bilo nekaj v tej družini močno narobe.

Vir: Pinterest

Ampak da, tako to gre. Zgubimo se v morju papirologije in vsaka stvar postane neznosno težka, ujeta v sistemu, ki je smiseln le takrat, ko obstaja na dokumentu, a nikar ni narejen za človeka, še najmanj za tistega, ki se znajde v težavah. Poznam in poslušam nešteto zgodb ljudi, ki potrebujejo pomoč in je ne dobijo, ker so bolj pomembne razpredelnice v Excelu in zdaj tudi Zoom sestanki, da se na koncu naredijo povzetki in analize, ki jih nihče ne prebere, da odkljukamo obveznost, ki je pač le to, obveznost, in ne primer človeka, sočutja, emocij in stiske, v katerih se kdaj znajdemo in morda je celo človeško, da ne znamo ven.

Vir: Pinterest

Razmišljam in razmišljam o življenju otroka, ki ga zdaj ni več. Razmišljam, ali je imela svetle lase in modre oči, kako je bila oblečena, ali je razumela, kaj se ji dogaja, ali je bila že dovolj velika, da je v svoji mami videla zlo, norost, strah in maščevanje. Ta mama, ki je bila sama, a spet ne toliko, da ji nihče ne bi mogel pomagati, ta mama, ki je nad svojim otrokom izvajala vse vrste zla in jo zlorabila do konca življenja. In sprašujem se, zdaj, ko je to malo življenje ugasnilo, kakšne so njene misli, če bo kdaj pogrešala svojo punčko ali preprosto ostala tam, kjer je. V svoji samoti, bolezni in stiski, le z enim otrokom manj. In kako je tudi z drugimi otroki, tistimi, ki so vse to gledali, kako se bodo lahko kdaj spremenili v normalne osebe, kako lahko sploh pričakujemo, da bodo kdaj imeli vsaj približno normalno življenje. Tega ne bo. In svet bo šel naprej, kot se ne bi nič zgodilo. Vsi bomo obrnili stran in pozabili na novico, ki je te dni napolnila hrvaške časopise.

Vir: Pinterest

In ostane luknja.  Praznina. Ostane nekaj globoko ranjenega, razcefranega, raztrganega v meni, ker iščem odgovore in jih ne najdem, ker sem tudi sama pozorna opazovalka sistema in vem, da ne deluje. Ne deluje za tiste, ki potrebujejo pomoč, in ne deluje za tiste, ki prijavijo stisko. Živimo v nesmiselnem balonu, ki je tukaj samo zato, da o njem lahko govorimo, da ga tu in tam omenimo in se, morda le na papirju, počutimo varni. V resnici smo sami. Med zidovi se dogajajo tragedije, zgodijo se pretepi, umori, solze, razočaranja. Zgodijo se tako grozne stvari, da o njih ne smem niti razmišljati. In res je, vse gre naprej, kot se ne bi zgodilo, samo naprej zato, ker je jutri nov dan.

Vir: Pinterest

Pogledam v nebo in razmišljam, kje je zdaj ta mala deklica. Želim si verjeti, da je bil premajhna zato, da bi razumela. In morda celo tako čustveno prizadeta, da ni imela nobenega odraslega, ki bi mu lahko zaupala, kar jo naredi še bolj osamljeno, zapuščeno in zlomljeno. Vedno pride točka, ko ne moreš več in vedno pride trenutek, ko si na robu in se moraš odločiti za življenje. Pri dveh letih je to nemogoče. Mama se je zanjo odločila in včasih, drage bralke, prav pomislim, da se neskončno sramujem, da sem človek.    

Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

9 komentarjev
  1. Marsikaj ne deluje več tako kot bi naj, velikokrat več človek ni človeku človek. Kje smo se izgubili?
    Zakaj raje pogledamo stran, si zatisnemo ušesa, ….?
    In če si človek, ki si še ohranil vsaj delček človečnosti, …, si za okolico čuden. 🙁

    Draga gospa Lorella! Zelo lepo napisano in upam, da bo ta prispevek prebralo čim več ljudi. Da bodo po tem, eni upali prositi za pomoč in jih bodo ta drugi “slišali”! Včasih pomaga že samo če znaš prisluhnit, topla beseda, ali mala dejanja. 🙂

    Hvala za današnjo in veliko preteklih oddaj, Dobro jutro” !

  2. Podobna zgodba se je zgodila pri nas v Sloveniji nekje 4 ali 5 let nazaj. Mene je to tako globoko pretreslo, da sem rabila kar nekaj mesecev, da sem se pobrala. Sploh ker je bila moja deklica enake starosti. Ogromno sem o tem razmišljala, kako nedolžni otroci trpijo, ampak to bolečino sem morala nekako spustit, ker drugače bi me uničilo. Že tak sem po naravi zelo čustvena oseba (ja, taki smo raki) in morala sem narediti premik, da sem lahko zaživela naprej. Prijateljica mi je takrat samo rekla: pusti, ne vmešavaj se, to je njena pot. Na prvi pogled se sliši zelo egoistično, kot da mi ni hudo. Ampak če verjameš v to, da ima vsak človek svoj namen, obstoj in usodo, potem razumeš. Zato vsak dan bolj ljubim svojega otroka !
    Objem vsem …

  3. Grozljivo žalostno 🙁 In koliko je še zgodb katerih ne poznamo, saj se dogajajo za štirimi stenami. Brez besed sem, kot že velikokrat doslej, ko ne morem verjeti kako zlobni so lahko ljudje. Ko že mislim da sem videla in doživela vse, te vsakič znova presenetijo:-(

  4. Takšnega in podobnega nasilja nad otročkom, ki ni nikomur nič krivo je res težko dojeti. Mislim, da je tu ogromno kriv sam sistem in mislim, da je tudi v Sloveniji ta isti sistem pogrnil na polni črti. Tudi sama sem bila priča nasilja matere nad svojim otrokom…opozarjala, informirala, prosila sem kogar koli naj prisluhne od šole, socialne, celo šolskega psihologa sem vpletla….povsod so me odslovili in mi dali vedeti, da to ni MOJA STVAR. Leta sem bila zunanji opazovalec, dokler ni to dekle zraslo in se na prvi dan svojega 18. dne odselilo….

  5. Žal Lorella, včasih, večkrat smo nemočni. Hudo je ko te ta nežen glas kot sosedo ljubeče pozdravi od daleč in ti bi ga najraje objel in mu povedal kako čudovit je.
    Lepe pozdrave 🙂

  6. Je pa življenje večkrat tudi mogoče žalostno. Koliko parov se trudi imeti otroka, pa ne gre. Potem pa vidiš kaj nekdo dela s tistim, za kar bi dal vse da bi ti imel.

  7. Draga Lorella!
    Zelo zelo lep zapis in hvala, ker deliš tudi take stvari, ki so najbolj pomembne! Seveda, šokantna novica in tudi meni se je dih ustavil, ko sem slišala novico po tvju. Upam in molim na svoj način, da gre deklica na lepše!
    Na kratko bom povedala mojo zgodbo. Sem še dokaj mlada, pa vendar sem morala kar hitro zrasti, saj imam starejšo sestro, ki je mentalno bolna.. ali pa kot jaz pravim, je čisto normalna punca, nerazumljena s strani staršev že kot majhna deklica. Ta stres, ki sem ga doživljala že od zelo majhnih let in je bil res dolgotrajen, lahko šele zdaj dokaj dobro razumem.. Ne bom se niti dotaknila problemov, ki jih je imela sestra, saj so svoje poglavje. Bala sem se priti iz dijaškega doma domov za vikend, ker so bili sestrini izpadi in kričanje na starše tako hudi. Vse to je bilo zame normalno.. Nikoli nobenega posvetovanja s komerkoli, ker to je bil pač moj vsakdan. Ko sem v srednji šoli izvedela, da je sestra noseča in, da bo imela punčko sem se začela jokati. Nisem želela, da še ena oseba izkusi takšno grozo kot sem jo jaz. Seveda mentalno neuravnovešena oseba ne more normalno vzgajati punčke in sledil je še večji stres za vse doma (saj je sestra še vedno živela doma) in za punčko. Sestra se je šla zdravit v psihiatrično bolnico, ko je bila punčka stara 2 leti. Ko je bila stara 3,5 let, si je hotela sestra vzeti življenje in jaz sem jo rešila in jo mirila. Tisto leto sem se preselila od doma (stara sem bila 23, nisem zmogla več in ravno takrat sem spoznala fanta s katerim sva skupaj že od takrat). Še sedaj, ko je nečakinja stara 9 let pa sestra prejema pomirjevala in je zelo pasivna pri vzgoji, več ali manj vzgoje opravi moja mama, tudi če ne živijo več doma in oče od punčke, ki pa ima zdravstvene probleme in je tudi on nagnjen k pretirani jezi. Celotna zadeva je bila in je seveda še na Centru za socialno delo. Ne bom niti komentirala dela teh centrov, saj očitno je pri nas in tudi v primeru na Hrvaškem pomembno samo to, da otrok dobi za jesti. Punčka je glede na vse, kar je doživela zelo razumljiva in čustveno odprta, zelo ima rada vse nas, ji pa gre zelo slabo v šoli in pri branju, saj se z njo nihče ne zares ukvarja. Sploh zdaj, ko so šole zaprte, se to pozna še bolj. Zaključek moje zgodbe je, da prosim, res prosim vse ljudi, ki vidijo, da družina ni vredu, da se nekaj dogaja.. najdite način, da se pogovorite z njimi, opomni, da obstajajo terapevti, psihologi. Pozanimaj se ali so na centru za socialno delo to delo, ki naj bi ga morali opraviti res opravili, drugače se obrni na koga drugega. Naj se o tem govori in se ne obrne stran! Vesela sem, da me čuva en velik angelček in, da ostajam tako dobra oseba, si pa vsak posebej govorim, da sem okej, da nisem jaz za nič kriva in ves stres, ki mi je zlezel v kri in mi povzroča tesnobo skušam preusmeriti v nekaj pozitivnega in se me ni več strah pogovoriti s partnerjem. Ni pomembna samo hrana, oblačila in vse, kar lahko kupiš.. tudi pri ne tako socialno šibkih družinah se dogajajo vsi mogoči primeri. Ne oddaljujmo se še bolj in si pomagajmo, zares vprašajmo kako je druga oseba, ali je doma vse okej.. za večino je vse to normalno, ker ne poznajo drugega in rabijo nekoga, ki ga bo res zanimalo ali si res okej in mu predstavil alternativo ali pomoč.

  8. Draga Lorella!
    Hvala za ta zapis. Hvala, da pišeš o tem… tudi jaz imam podobne misli o tej deklici in komaj dojemam, da se je to zares zgodilo. Objem!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.