Ko sem včeraj letala po mestu in komaj sledila noremu ritmu življenja, mi je postalo kar naenkrat vroče. Kar je čudno, ker me načeloma vedno zebe in zato sem se v hipu ustavila in začudeno ugotovila, da je bil res topel dan. Pomislila sem, da imamo februarja, ko sem še pričakovala sneg, prve zametke pomladi in ne vem, če je to dobro ali slabo, a dejstvo je, da so bili pri nas na obali vsi zunaj, že na pol slečeni. In prešinilo me je, da se bom samo dvakrat obrnila in hop, tukaj bo že poletje, jaz pa sem polna načrtov, ker se ne pustim motiti in še vedno verjamem, da je svet čudovit kraj, v katerem je vedno, prav vedno vredno živeti. In veste kaj? Bila sem prav srečna. Ko ti dan podari turkizno nebo, svež zrak in na sebi nosiš vijola plašč, no, potem je prav gotovo vse na svojem mestu. Zdaj si grem še po tulipane in svet bo popoln.
Objem.
