Obstajajo besede, ki ne opišejo le stvari – ampak odpirajo vrata v nove svetove. Ena takšnih je tsundoku, čudovit japonski izraz, ki pomeni tiho, skorajda sveto dejanje zbiranja knjig, ki jih (še) nismo prebrali. Ta izraz me globoko nagovarja, saj govori o upanju, o čakanju, o notranjem življenju, ki se razkriva v tišini.

Foto: Pinterest

Tudi sama imam svoje kupčke knjig. Nekatere me spremljajo iz države v državo, iz obdobja v obdobje. So poleg postelje, v kovčku, na pisalni mizi. Kupim jih, ko me nekaj v naslovu, naslovnici ali energiji knjige pokliče. Morda jih ne odprem takoj, in to je v redu. Kajti med stranmi teh knjig živijo verzije mene, ki jih še nisem srečala – a vem, da se bodo nekoč našle.

Tempelj možnosti

V svetu, ki želi vse takoj, nas Tsundoku uči potrpežljivosti. Vsaka neprebrana knjiga je prihodnost, ki nas tiho čaka. Ni vsaka zgodba namenjena zdaj – nekatere morajo počakati, da pridemo do njih z drugačnimi očmi. To je tiha modrost tsundokuja: ni motnja, je duhovna praksa. Je zaupanje v čas.

Foto: Pinterest

Knjige kot ogledala duše

Ste kdaj kupili knjigo, pa jo odprli šele mesece kasneje – in ugotovili, da govori točno tisto, kar ste morali slišati? To je čar tsundokuja. Knjige, ki jih zbiramo, niso naključne. So znamenja. Nežna povabila prihodnjih različic nas samih.

Vsaka knjiga, ki čaka, nosi morebitno preobrazbo. Je ogledalo. Je vodnica. Prava knjiga pride, ko je duša pripravljena – in ne trenutek prej.

Knjižnica naše duše

Z vsako knjigo, ki jo prinesemo domov, gradimo svojo notranjo hišo. So opeke naše identitete. Svetilke v tihih hodnikih postajanja. Zbiranje knjig je kot zbiranje sebe – drobcev, ki sestavljajo celoto.

Foto: Pinterest

Umetnost čakanja

V družbi, ki slavi produktivnost, je tsundoku dejanje upora. Sporoča: ni še čas, in to je v redu. Pusti, da zorenje poteka naravno. Naj razumevanje pride počasi, kot cvetlica – ne kot ukaz. Zato nehajmo obžalovati neprebrane knjige. So sveti prostori. Niso znak nedokončanih nalog, temveč prihodnosti, ki nas bodo nekoč oblikovale. Tsundoku je – preprosto – umetnost zbiranja verzij sebe, ki šele prihajajo.

Komentiraj