V svetu, kjer šteje le hitrost, uspeh in dosežki, je umik vase lahko pravi duhovni upor. V resnici pa ni nič bolj svetega kot trenutek, ko začutiš, da si utrujena, da potrebuješ mir, in si to tudi dopustiš — brez slabe vesti. To ni razkošje. To je notranja modrost.
Tvoja energija je dragocena. In zasluži spoštovanje.
Ne samo zato, ker z njo služiš drugim, temveč zato, ker si ti tista, ki jo nosiš, usmerjaš in polniš. Ko je energija čista in v ravnovesju, postaneš magnet za jasnost, ljubezen in ustvarjalnost. Ko je razpršena, brezmejno razdana ali potlačena, izgubiš stik s seboj.
Zato je pomembno razumeti:
počitek ni lenoba — je blagoslov.
Je duhovna praksa. Je sveti prostor, kjer si dovoliš biti. Dihati. Samo obstajati. V teh trenutkih telo zdravi, srce se umirja, um pa končno utihne.
Meje so oblika nežne, a močne zaščite.
Ko postaviš mejo, sebi rečeš »da«. In to je oblika čarovnije, ki ne izključuje drugih, ampak te postavi na tvoje mesto moči. Duhovno gledano so meje znak zrelosti in zavedanja. So način, da čuvaš svoj notranji svet, ki je preveč dragocen, da bi ga razdajala brez razmisleka.
Največkrat pa pozabimo na moč preprostega »ne«.
Ne je kratek, a globok. Jasen, a pogosto težko izrečen. A ravno tak »ne« lahko spremeni vse. Lahko ustavi izčrpavanje. Lahko prepreči, da bi šla proti sebi. Lahko ti vrne občutek suverenosti nad svojim življenjem.
In kar je najlepše:
ne potrebuješ razlage.
Tvoja odločitev, da se postaviš zase, je popolnoma dovolj. Ne opravičuj svojih občutkov, svojih odločitev, svojih meja. To je del tvoje rasti. Del tvoje nežne, čuteče in hkrati mogočne poti.
V resnici so vse velike spremembe v življenju — in v energiji — tihe. Zgodijo se takrat, ko končno rečeš:
»Zdaj čuvam sebe.«
»Zdaj počivam.«
»Zdaj sem si dovolj pomembna, da izberem drugače.«
To je prava duhovna moč. In to je čista, vsakodnevna čarovnija.
