Vsak od nas pride do trenutkov, ko se zdi, da je življenje postavilo preveč ovir pred nas. Kot bi hodili po megleni poti, kjer je vse zabrisano, vsak korak negotov in vsak dih težji. Ravno takrat se porodi dvom: Ali sploh obstaja izhod? Ali bom našel smer, ki vodi naprej?
A resnica je ta, da pot vedno obstaja. Včasih je skrita, včasih zavita, včasih polna ovinkov, ki nas vodijo drugam, kot smo načrtovali. Toda življenje ima čudovit način, da nas usmeri tja, kjer moramo biti. Naloga nas samih pa je, da verjamemo in zaupamo procesu – tudi takrat, ko oči ne vidijo in srce ne razume.
Največja moč človeka je v tem, da stopi, ko ne vidi tal pod nogami. Da naredi prvi korak v neznano. Kajti z vsakim premikom naprej se megla počasi razblinja, vrata se odpirajo in pojavijo se rešitve, ki so bile ves čas tam, le mi jih nismo zaznali.
Naj bo današnja inspiracija nežna opomnik: ko se znajdeš na križišču in ne vidiš izhoda, se ustavi, vdihni in prisluhni sebi. V tvojem notranjem miru je kompas, ki te bo usmeril naprej. Poti morda ne vidiš, a ona vidi tebe – in ko ji zaupaš, bo vedno našla način, da te pripelje do cilja.
