Premor. Dih. Prostor med enim utripom srca in naslednjim. Premik svetlobe čez jedilno mizo. Rahlo utripanje kril vrabčka na krmilnici. Potem galebi, ki danes divje letijo in zdi se mi, da prinašaj prav posebno sporočilo. Prvi poletni vetrič. Minljivost jeseni. V vsakdanjem trenutku se skriva čarovnija, ki tiho prosi, da jo opazimo.
Semena potrebujejo čas, da vzklijejo. Posadimo jih, polni upanja za prihodnost. Veselimo se, ko pokukajo prvi zeleni listi, ko naše delo končno rodi sadove. Kaj pa čas čakanja? Kaj pa tisti dnevi, ko je zemlja temna in ni nobenega dokaza o našem trudu? Takrat potrpežljivost tehta več, tišina pa postane skoraj neznosna. Pojavi se nestrpnost, ker v sodobnem času nismo vajeni čakanja, vse mora biti takoj. Vidno. Razumljivo. Hitro, če tudi površno. A narava nas uči drugače, v počasnosti je premor. V počasnosti dihamo. V počasnosti ujamemo najlepše odtenke sebe.
Svet, v katerem živimo, nas nenehno potiska v primerjave. Družbena omrežja poveličujejo uspeh v hitrem posnetku, mi pa se nehote merimo z njimi. Drsimo po zaslonu in tihi glas v nas šepeta: ko bi le bila jaz. A kaj, če bi namesto tega vprašali: kaj sledi? Kaj, če bi pogledali v to, kar je, namesto v to, česar še ni? Na Japonskem obstaja pojem ma – težko prevedljiv, pomeni pa prostor, premor, razmik. Gre za idejo, da je pomembno tudi tisto, kar leži vmes: tišina med dvema notama, mir pred gibanjem, praznina, ki daje obliko. Medtem ko na Zahodu pogosto hlepimo po končnem cilju, ma uči, da je pot sama po sebi sveta. Da je čakanje, premor, del celote – in pravzaprav srce vsega.
V tem prostoru vmes je mehkoba. Je sprejemanje. Tam življenje tiho razpira svoje plasti, brez naglice in brez blišča.
Svetloba se premakne, veter zaniha med drevesi – in razumemo, da pot ni ravna črta, temveč ritem, ki se izmenjuje med tišino in gibanjem. V miru pijem jutranjo kavo, vonj sveče vztrajno potuje po stanovanju, knjiga me spominja, da so najbolj pomembni trenutki, ki jih preživljamo v družbi sebe. Takrat namreč razumemo, kdo smo in vsaj malo spustimo tisto verzijo sebe, ki si jo želijo drugi. V zdanjih včasih vse bolj pogosto dajam na tehtnico prav to: kdo sem v resnici in komu želim ustreči. Meje se razblinijo in zdi se mi, da je jesen pravi čas zato, da se postavimo na eno ali drugo stran.
Morda prizor ni tam, da bi ga ujeli, temveč da bi ga sprejeli – kajti prav v nežnosti med trenutki najdemo ljubezen. In kot je povedal neznan avtor:
Tišina med notami je tista, ki ustvari glasbo.
