Danes sem se ustavila. Ne za dolgo, samo za trenutek. Pogledala sem nebo in prvič po dolgem času zares videla njegovo barvo. Tisti nežen, skoraj prosojen odtenek modrine, ki ne sili v ospredje, a vseeno ostane. Baby blue. In pomislila sem, kako zelo ga potrebujemo. Ob vsem tem mi dela družbo oranžen muc, radoveden in puhasto mehak, s tremi tačkami in ne, ne poznam njegove zgodbe, vem samo, da sva na nek način povezana. Zanimivo, kako v sodobnem času lažje izpostaviš komunikacijo z mačko, kot s sočlovekom.
Živimo v času, ki ni lahek. Svet okoli nas je napet, nepredvidljiv, pogosto neprijeten. Novice, ki jih beremo, niso več samo informacije – so čustveni impulzi, ki se nalagajo v nas. Tudi če se trudimo ostati racionalni, nas ta kolektivna nestabilnost doseže. Ne vedno glasno, ampak vztrajno. Kot tiha teža v ozadju. Morda prav zato postajajo stvari, ki so nekoč delovale nepomembno, danes ključne. Barve, ki jih nosimo. Prostori, v katerih živimo. Občutki, ki jih ustvarjamo okoli sebe.
Psihologija barv že dolgo govori o tem, kako močno določeni odtenki vplivajo na naš živčni sistem. Svetla modra pomirja, odpira, mehča. Ne stimulira, ne vznemirja, ampak ustvarja občutek prostora. Kot da bi se nekaj v nas razširilo. Ko je zunaj kaos, telo ne potrebuje še več dražljajev. Potrebuje ravnotežje. Zadnje čase se zavestno obdajam s to barvo, predvsem v oblačilih, ki jih nosim ali v detajlih, ki jih fotografiram. V ortenzijah, ki so vedn nekje ob meni in s svojo nežno modrino skoraj umirijo prostor. To niso naključne izbire. To je način, kako si vračam občutek nadzora.
Pomlad je zanimivo obdobje. Vedno govorimo o njej kot o času prebujanja, energije, novih začetkov. A v resnici ni vedno tako. Včasih pomlad pride tiho. Ne z eksplozijo, ampak z mehkobo, skupaj z mačko, ki ti s toplino in predenjem pkaže lepoto dneva in čas, ki začne teči nekoliko počasneje. In baby blue je točno to: ne kriči, ne dominira, ne zahteva pozornosti. A vseeno spremeni način, kako se počutimo.
Obleka postane izbira, da se počutim živo. Podaljšek moje najbolj subtilne identitete, tiste, ki govori šepetaje, ko svet noče poslušati. Obleka kot lepota in hkrati kot maska, ki jo nosimo, da si damo pogum in se spremenimo v najboljšo verzijo sebe. Zlivam se z nebom, okušam njegovo modrino brez pričakovanj, stopim med oblake in za trenutek se mi zdi, da letim. Moje srce pa je tako ali drugače že tam zgoraj. Počutim se bolj lahkotno. Kot da sem naredila prostor zase, znotraj sebe. In to je danes, iskreno, največ, kar lahko naredimo. Psihološko gledano si ljudje nenehno ustvarjamo mikrookolja, ki vplivajo na naše počutje. Včasih to počnemo nezavedno, včasih pa zelo zavestno.
To je torej samo opomnik, da se lahko ustavimo. Da ni treba slediti tempu sveta, če nas ta izčrpava. Morda ne moremo spremeniti vsega, kar se dogaja okoli nas. Ne moremo utišati sveta. Lahko pa ustvarimo majhne, osebne prostore miru. Včasih je to sprehod. Včasih tišina. Včasih pa samo barva. Ali mehka dlaka mačke, ki budno sledi dogajanju in hkrati tako preprosto uživa življenje…Tisti nepričakovani žarek sonca, moj šopek hortenzij, pentlje na čevlju in občutek, da se končno nikamor ne mudi. Končno. Saj ko postane vse nujno ne verjetno tako, da nič ni več nujno.
In danes, bolj kot kadarkoli, verjamem, da je tudi to dovolj.
