Na prehodu v maj obstaja trenutek, ki ga ne moremo zares razložiti – lahko ga le začutimo. Beltane je starodavni keltski praznik, ki ga praznujemo v noči z 30. aprila na 1. maj, ko narava doseže svoj razcvet in se začne svetlejši del leta. Nekoč so ljudje prižigali velike kresove, simbolične ognje zaščite, očiščenja in plodnosti. Skozi dim so vodili živino, sami plesali okoli ognja in slavili življenje v njegovi najbolj prvinski obliki. Ogenj je bil srce tega praznika. In morda je še vedno – le da danes gori drugače, bolj tiho, bolj znotraj nas.
Beltane ni le zgodovina, ni le tradicija. Je energija. Je trenutek, ko se narava ne zadržuje več – ko vse cveti, raste, se odpira brez dvoma. In prav to je tisto, kar me vsako leto znova nagovori.
Zame je Beltane sveti opomnik. Da življenje ni nekaj, kar nadzorujem, ampak nekaj, čemur se lahko predam. To je čas, ko začutim svoj notranji ogenj. Ne tistega glasnega, temveč tistega globokega, ki tli v meni in me spominja, da sem živa. Da imam pravico čutiti, ustvarjati, ljubiti. Da lahko odložim vse, kar ni moje – pričakovanja, strahove, vloge, ki sem jih morda predolgo nosila. V tej energiji se vedno znova vračam k sebi.
Beltane je zame tudi praznik telesa. Tistega tihega zavedanja, da je telo sveto, da nosi modrost, ki presega razum. Da je čutnost del naše narave, nekaj lepega, živega, resničnega. V tem času se povežem s svojo ženskostjo – z njeno mehkobo in njeno močjo hkrati. In potem je tu še ljubezen. Ne kot ideja, ampak kot občutek. Kot prisotnost. Kot nekaj, kar obstaja v vsakem trenutku, če si dovolimo biti odprti.
Na večer Beltana si vzamem čas zase, ustvarim tišino, prižgem svečo in opazujem plamen. V njem vedno vidim odsev sebe – včasih miren, včasih nemiren, vedno živ. Zaprem oči, položim roko na srce in se vprašam: Kaj v meni želi zaživeti? Kje še ne živim svoje resnice? Odgovori pridejo nežno. Brez prisile. Zapišem jih. Potem pa napišem še eno stvar – svojo namero. Nekaj, kar želim prižgati v sebi: pogum, strast, mir, novo pot. Papir simbolično zažgem, ne kot konec, ampak kot preobrazbo, kot zaupanje, da življenje ve. Na koncu ostane občutek in tisti tihi, globoki mir.
Beltane me vedno znova spomni, da ni treba iskati svetlobe zunaj, da ogenj nikoli ne ugasne. Le spomniti se moram, da gori v meni.