Sem alkimistka – vse, kar pride do mene, spremenim v zlato
Ta stavek sem videla na Instagramu in me je res globoko nagovoril. Obstajajo misli, ki ne ostanejo na površini, ampak se usedejo nekam globlje, v tisti tih prostor med razumom in občutkom, kjer se začne prava notranja preobrazba.
Kot psihologinja verjamem, da smo vsi ljudje alkimisti, samo da se te moči pogosto sploh ne zavedamo. V sebi nosimo sposobnost, da iz izkušenj, odnosov, besed in celo bolečine ustvarimo nekaj novega. Ne dobesedno zlata, ampak nekaj veliko bolj dragocenega – razumevanje, notranjo širino, zrelost in mir, ki ga prej ni bilo. Življenje nam ves čas nekaj “meče naproti”. Včasih so to lepe stvari, včasih pa tudi težke besede, nerazumevanje, zavist, razočaranja ali občutek, da nas nekdo ne vidi takšne, kot v resnici smo. A vse to je surov material. Energija v neoblikovani obliki. In prav tu se začne alkimija.
Nekdo nam reče nekaj bolečega. Nekdo nas napačno oceni. Nekdo projicira svojo negotovost ali zavist. In v tistem trenutku se vedno zgodi nekaj ključnega – čeprav pogosto nezavedno – ali bomo to vzeli kot napad ali kot informacijo o svetu in o sebi. Alkimija zavesti ni v tem, da nič ne čutimo. Ravno nasprotno. Je v tem, da si dovolimo čutiti, a hkrati ne ostanemo ujeti v avtomatski reakciji. To je tista majhna, a izjemno pomembna razlika med impulzom in zavestjo.
Ko se ustavimo in se vprašamo, kaj se v nas pravzaprav dogaja, se začne prostor spreminjati. Včasih ugotovimo, da nas nekaj boli veliko bolj, kot smo mislili, ker se dotika stare rane. Drugič pa spoznamo, da sploh ne gre za nas, ampak za projekcijo drugega človeka. V mojem delu pogosto vidim, kako močno ljudje verjamejo, da jih je nekaj “od zunaj” ranilo do temeljev. A znotraj psihološke in tudi globlje človeške resnice se pogosto pokaže nekaj drugega: zunanji svet samo aktivira nekaj, kar že obstaja v notranjosti. In ravno to je točka, kjer se začne pravo notranje delo.
Alkimija ni beg pred bolečino. Ni izogibanje. Ni lažno pozitivno razmišljanje, ki preskoči realnost. Alkimija je prisotnost. Je sposobnost, da ostanemo z občutkom dovolj dolgo, da se začne spreminjati njegova oblika.
Strah, ki ga ne potlačimo, se lahko počasi raztopi v razumevanje. Bolečina, ki jo dovolimo začutiti, se lahko preobrazi v sočutje – do sebe in do drugih. Tudi zavist nekoga drugega se lahko v nas spremeni v jasnost, kaj si v resnici želimo zase, namesto da bi ostala le kot teža ali obramba. Tudi težke energije drugih ljudi niso konec naše notranje stabilnosti. So le stik z nečim, kar v nas še ni povsem ozdravljeno ali razumljeno. In tukaj se zgodi najgloblji premik – ko začnemo razumeti, da ljudje pogosto ne delujejo iz zavestne izbire, ampak iz svojih ran, strahov in nepredelanih delov.
Takrat se v nas začne rojevati notranja svoboda. Ne tista, ki je odvisna od zunanjih okoliščin, ampak tista, ki ostaja, ne glede na to, kaj se dogaja okoli nas. Alkimist v nas ne beži več pred težkimi trenutki. Ne zapira se in ne vrača udarca. Alkimist opazuje, diha in ostaja prisoten. In prav v tej prisotnosti se začne preobrazba. Počasi začnemo razumeti, da nič, kar pride v naše življenje, ni nujno tukaj zato, da nas uniči. Velikokrat pride kot material za rast, tudi če je sprva neprijeten, nejasen ali boleč. In morda je to ena največjih skrivnosti človeške izkušnje: ne moremo vedno izbrati, kaj pride do nas, lahko pa vedno izberemo, kaj iz tega ustvarimo.
Zato alkimija ni nekaj mističnega ali oddaljenega. Je zelo vsakdanja praksa zavesti. Je odločitev, da ne živimo kot žrtve okoliščin, ampak kot soustvarjalci svojega notranjega sveta. In ko to enkrat zares začutimo, se nekaj v nas tiho, a nepovratno spremeni. Ker potem tudi zavist drugih, nerazumevanje, težke besede ali nepričakovani dogodki niso več grožnja. Postanejo material. Surovo zlato življenja.
In mi – počasi, nežno, človeško – postajamo tisti, ki ga znamo preoblikovati v nekaj, kar ima smisel, globino in svetlobo.