Dolgo časa sem verjela, da življenje raste tako, kot rastejo številke. Da obstaja nekakšna nevidna enačba, po kateri postajamo uspešnejši, bolj izpolnjeni in bolj mirni. Malo več dela, malo več varnosti, malo več dosežkov, malo več dokazov, da nam gre dobro. Kot da obstaja trenutek, ko bomo odprli vrata nekega novega obdobja in ugotovili: zdaj imam dovolj, zdaj sem prišla tja. Ampak zanimivo je, da ta trenutek skoraj nikoli ne pride.
Ker življenje zelo redko reče: dovolj je.
Vedno obstaja naslednja stopnica, naslednji cilj, naslednji projekt, naslednji razlog, da še malo počakamo s tem, kar si v resnici želimo. In tako začnemo živeti v posebni logiki odlaganja. Ko bo več časa. Ko bo več denarja. Ko bo manj skrbi. Ko bodo otroci večji. Ko bo služba bolj mirna. Ko bomo bolj pripravljeni. In medtem neopazno minevajo dnevi. Nihče nas ni zares naučil, da ne kopičimo samo stvari. Kopičimo tudi izkušnje, kontakte, znanje, potrditve, fotografije, cilje in celo trenutke, ki jih včasih ne živimo več zaradi njih samih, ampak zato, da bomo imeli občutek, da se nekaj dogaja. Tudi prosti čas je postal projekt. Tudi počitek mora biti koristen. Tudi potovanja morajo nekaj prinesti. Kot da mora vse imeti rezultat.
Ampak obstaja zelo tiha nevarnost tega načina življenja. Počasi začneš verjeti, da je tvoja vrednost povezana s tem, koliko si ustvaril. Koliko si dosegel, koliko si zgradil, koliko si dokazal. In potem se zgodi nekaj čudnega – življenje postane polno, človek pa ne. Ker stvari imajo eno lastnost: nikoli ne dajo tistega občutka dokončnosti, ki ga od njih pričakujemo. Nekaj časa prinesejo zadovoljstvo, potem pa postanejo novo izhodišče. Človek se navadi. In začne znova iskati. Ne zato, ker je nehvaležen. Ampak zato, ker duša očitno deluje drugače kot seznam ciljev.
Mogoče zato najlepši trenutki skoraj nikoli niso povezani z akumulacijo.
Ko pomisliš nazaj, se verjetno ne spomniš vseh uspehov po vrsti. Ne spomniš se vseh nakupov. Ne spomniš se številk. Spomniš se nekega večera, nekega pogovora, nekega poletja, spomniš se občutka. Tistega trenutka, ko si se smejal tako močno, da nisi mogel govoriti. Ko si sedel na soncu in nikamor hitel. Ko si objel nekoga in si vedel, da si točno tam, kjer moraš biti. Zanimivo je, kako malo prostora v spominu zavzamejo stvari in kako ogromno prostora zavzamejo občutki.
In morda je to najlepši dokaz, da življenje ni računovodstvo. Ni bilanca, ni mapa dosežkov, je nekaj veliko bolj mehkega, je sposobnost biti prisoten.
Vem, da živimo v svetu, ki nas uči drugače. Ki nas uči optimizacije, učinkovitosti, napredka in stalnega občutka, da je treba še malo več. In ne mislim, da je ambicija nekaj slabega. Nič ni narobe z željo ustvarjati, rasti in graditi lepo življenje. Vprašanje je samo eno.
Ali stvari služijo življenju – ali je življenje začelo služiti stvarem?
Ker med tema dvema pogledoma obstaja ogromna razlika. Prvi te širi. Drugi te počasi izčrpa. In zato si včasih velja postaviti zelo preprosto vprašanje, ki nima nobene zveze z uspehom: Če bi se čez deset let spomnila tega obdobja – kaj bi si želela, da sem bolj živela? Ne kaj bi imela, ne kaj bi dosegla, ampak kaj bi zares živela. Morda več večerov brez razloga, morda več kosil, ki trajajo predolgo, morda več spontanosti, morda več objemov, morda več poguma.
Ker na koncu ne ostane to, kar smo shranili. Ostane to, kar smo občutili.
In življenje ima eno zelo lepo lastnost – nikoli ni prepozno, da ga začnemo meriti drugače.
Lokacija: Byblos – Villa Amistà, Verona – Italija
Obleka, čevlji in torbica – Genny