Nekatere naveze nastanejo po naključju, druge zgradita čas in zaupanje. Z Mariem sva na odru skupaj že toliko let, da bi človek lahko rekel, da se poznava do zadnje podrobnosti. Pa ni tako. In ravno to je najlepše. Vsako leto znova ugotovim, da je v najinem sodelovanju še vedno prostor za presenečenja, za drugačne poglede, za tisti občutek, da nisi na odru sam.
Festival Melodije morja in sonca je skozi leta postal nekaj več od televizijskega dogodka – postal je poletni ritual, trenutek, ki ga ljudje pričakujejo, in zame tudi prostor, kjer se vedno znova spomnim, zakaj imam rada televizijo.
Z Mariem imava zelo različna svetova in mogoče ravno zato deluje. On prinese mir, razmislek in subtilnost, jaz energijo, estetiko in občutek. Nekje vmes nastane nekaj, kar ni nikoli načrtovano do konca – in prav zato ostaja živo. To ni intervju o vodenju festivala. To je pogovor o času, lepoti, ljudeh, intuiciji in vseh tistih nevidnih stvareh, zaradi katerih ostajamo povezani. In po vseh teh letih lahko rečem samo eno: hvaležna sem, da še vedno stojiva na istem odru, ki je verjetno eden izmed najbolj čudovitih; 4. julija bomo skupaj v Avditoriju v Porotrožu in srčno upam, da se vidimo!
Po toliko letih na odru – kaj je tisto, česar še vedno ne znata predvideti?
Lorella: Nikoli ne moreš predvideti čustev. Lahko pripraviš scenarij, obleko, besede, ne moreš pa vedeti, kaj se bo zgodilo med ljudmi. Ta energija, ki nastane med odrom in občinstvom, je vedno nova. In po vseh teh letih me še vedno gane.
Mario: Saj veš, nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko, vedno je malo drugače, čeprav se človeku zdi, da približno ve, kaj ga čaka. Gotovo ni mogoče napovedati, kakšna energija bo zaplavala med nama na odru in občinstvom. To se zgodi v hipu, v prvih minutah, na ta občutek najbolj nestrpno čakam. In seveda nimam pojma, kako se bo stvar zasukala ob razglasitvi. Zmeraj na skrivaj in čisto tiho navijam za kakšno skladbo. Običajno ne zmaga. Torej zmagovalca ne znam predvideti.
Kdaj človek postane res dober voditelj – ko zna govoriti ali ko zna poslušati?
Lorella: Ko razume, da ni glavni junak. Voditelj je nekdo, ki povezuje, ustvarja prostor in zna poslušati tudi tisto, kar ni izrečeno. Lepo govoriti je talent, poslušati pa je zrelost. Osebno mi je zelo všeč poslušati in z leti sem se naučila, da biti dober opazovalec je pravzaprav vrlina; seveda je jezik zelo pomemben, sploh na odru, a splošno gledano bi rekla, da imam raje velika ušesa, kot velika usta.
Mario: In eno in drugo je zelo pomembno. Se mi zdi, da je sposobnost odličnega govora predpogoj, da se kot voditelj sploh lahko začneš razvijati. In fino je, če se zavedaš, da to ni dovolj, sicer si lahko samo napovedovalec, bralec. Zato je predvsem v pogovornih oddajah pomembno, da se prepustiš gostu in da vsako novo vprašanje pride kot posledica pogovora oziroma poslušanja in ne vnaprej pripravljenih vprašanj. To sploh ni enostavno, je pa dober občutek, ko zmoreš stopiti na to stopnico.
Je eleganca nekaj, kar se obleče, ali nekaj, kar človek nosi v sebi?
Lorella: Zame je eleganca vedno notranje stanje. Lahko si v najlepši večerni obleki in ne bo ničesar. Lahko pa imaš belo srajco in mir v sebi – in bo vse. Eleganca je odnos do sebe in drugih, je odsev tega, kar nosiš v duši in naj se ne sliši, kot samo fraza. Splošno gledano je zame človek eleganten takrat, ko zna mehko, nežno in subtilno jadrati na valovih življenja, na vseh področjih, z modo vred, pa ne samo z njo.
Mario: Se mi zdi, da je treba eleganco imeti v sebi, tudi ko nisi oblečen, to je nek osebni stil, ton, ki ti je položen v zibko. Isto obleko lahko oblečeta dva človeka, pa je učinek povsem drugačen. Na koncu je pomembno, kako se nosi, kako se človek ob tem počuti. Skratka, če rečem, da je nekdo eleganten, nimam v mislih (zgolj) obleke, ampak njegovo energijo, stil, vse, kar oddaja in to občutim.
Kaj vama je danes bolj zanimivo: popolnost ali značaj?
Lorella: Včasih sem verjela v popolnost, danes me zanima resničnost. Ljudje z zgodbo, z nežnostjo, z napakami. Značaj je tisto, zaradi česar nekdo ostane v tvojem življenju.
Mario: Na srečo sem že dovolj star, da vem, da popolnosti ni. Tudi značaj ne more biti popoln. Zato mi je vsekakor bolj zanimiv kot popolnost. Zadnjič sem se doma z mamo pogovarjal o sebi, kakšen sem bil kot otrok. In kar koli je rekla, se mi je zdelo, kot da govori o meni danes. Je mogoče, da je vse, kar je pomembno, v človeku že od prvih dni?
Kaj je tista podrobnost, ki jo pri ljudeh najprej opazita – in ni povezana z videzom?
Lorella: Energija. To, kako se človek počuti ob sebi in kako se ob njem počutiš ti. Nekateri ljudje pridejo v prostor in ga napolnijo z mirom. To je zame neprecenljivo.
Mario: Moram malo popraviti besedo v vprašanju, jaz pri ljudeh stvari najprej začutim. Nekaj minut in že vem, ali so si energije blizu, ali mi je človek blizu. Potrebno je priti blizu in si vzeti nekaj časa. In na srečo nobena tehnologija tega ne more nadomestiti.
Kaj je najbolj podcenjena oblika lepote?
Lorella: Nežnost. V svetu, kjer vsi hitimo in kažemo moč, se mi zdi nežnost skoraj pogumna.
Mario: Zdaj se bo slišalo klišejsko, ampak ne bom iskal novih besed: notranja lepota. Nekaj, kar se ne vidi, kar ostane očem nevidno, kar nosimo v sebi in ni na voljo vsakomur.
Je tišina luksuz?
Lorella: Absolutno. In z leti vedno bolj. Tišina ni odsotnost zvoka, ampak prostor, kjer spet slišiš sebe.
Mario: Seveda, luksuz, po katerem hrepenim vsako leto bolj. Težko je priti do čiste tišine. Grem ob obalo ali v gozd in rečem, da uživam v tišini, čeprav v resnici tam ni tišine.
Katere tri stvari ustvarijo nepozaben večer – ne glede na to, ali gre za festival ali življenje?
Lorella: Ljudje, ob katerih si lahko popolnoma svoj. Glasba. In občutek, da nikamor ne mudi.
Mario: Dobra hrana, ljudje, ki so ti blizu, in brezskrbnost. Pustiti skrbi nekje drugje, odložiti vse, s čimer te davi življenje.
Ali še vedno verjameta v čar prvih vtisov?
Lorella: Verjamem v intuicijo. Ne vedno v sodbo, ampak v občutek. Velikokrat se izkaže, da je telo vedelo prej kot razum.
Mario: Nekaj je na tem. Seveda se lahko tudi prvi vtis zmoti. Potrebno je dati tudi drugo priložnost in ne soditi prehitro. Ampak prvega vtisa ne gre podcenjevati.
Če bi morala letošnje poletje ujeti v eno barvo – katera bi bila?
Lorella: Svetlo modra. Barva neba, morja in tiste svobode, ki jo poletje vedno znova prinese.
Mario: Mene najbolj osrečuje zelena. Če je okrog mene sto odtenkov zelene, me to navdaja z veseljem. Če bi bil bolj mediteranski človek, bi morda rekel modra.
Katera misel se vama zdi z leti vedno bolj resnična?
Lorella: Da je vse minljivo in da je ravno zato treba živeti z odprtim srcem.
Mario: Delo z ljudmi je zares zahteven proces, ki ti veliko da in veliko nauči. In za to potrebuješ neskončno veliko potrpljenja.
Kaj je po vajinem mnenju danes bolj redko: karizma ali pristnost?
Lorella: Pristnost. Karizma lahko očara. Pristnost pa ostane.
Mario: Oboje je težko najti. Karizmo imaš ali nimaš. Pri pristnosti pa mislim, da smo vsi malo ujeti v družbene vloge in kompromise.
In za konec – kaj bi si želela, da bi si občinstvo mislilo o vaju in festivalu MMS, ko ugasnejo reflektorji?
Lorella: Da so bili dve uri nekje drugje. Da so se nasmehnili, mogoče malo sanjali in da so začutili poletje. Če odnesejo domov občutek lepote in lahkotnosti, sva naredila največ.
Mario: Meni bi bilo dovolj, če bi rekli, da so se imeli fino, da je bil sproščen večer, ko je čas hitro tekel, da so si med vsemi melodijami izbrali vsaj eno zase. In da bi MMS bila prelomnica, ki sporoča: hej, ljudje, poletje se je res začelo.