Vsaka ženska pozna tisti jutranji trenutek, ko stoji pred polno omaro in ima občutek, da nima absolutno ničesar za obleči. Paradoks je, da naj bi nosile približno 20 odstotkov svoje garderobe, medtem ko preostalih 80 odstotkov večino časa žalostno visi v omari, pozabljeno in neizkoriščeno. Zakaj torej še vedno kupujemo? In zakaj se, če imamo modo tako rade, vedno znova vračamo k istim varnim kosom?
Za ta članek sem se odločila prav zaradi tega vprašanja. Ker se mi zdi, da problem naše garderobe pogosto ni v tem, da imamo premalo oblačil, ampak v tem, da jih imamo preveč in jih v resnici ne znamo več uporabljati. Naša omara je postala prostor možnosti, ki nas namesto navdušenja pogosto spravlja v stres. Zjutraj namreč ne izbiramo samo oblačil. V nekaj minutah sprejemamo celo vrsto majhnih odločitev: kakšno je vreme, kam gremo, kako se danes počutimo v svojem telesu, koliko bomo hodile, ali je priložnost dovolj formalna, katera barva nam danes ustreza in predvsem – kaj želimo s svojim videzom sporočiti. Še preden spijemo prvo kavo, smo lahko sprejele več kot sto takšnih mikroodločitev.
In vsakič, ko nekaj oblečemo, se pogledamo v ogledalo in slečemo, ker »ni to to«, našim možganom to na neki majhni, skoraj neopazni ravni predstavlja neuspeh. Enkrat ni nič. Petkrat ali šestkrat zapored pa se ta občutek začne nabirati. Iz garderobe, ki bi nam morala pomagati izraziti, kdo smo, stopimo z nevidnim nahrbtnikom majhnih zavrnitev: to mi ne pristaja, v tem sem čudna, ta barva mi ni všeč, v teh hlačah se ne počutim dobro, ta kombinacija je preveč, tista premalo. Ni čudno, da se na koncu ne želimo več niti pogledati v ogledalo in avtomatsko oblečemo tiste tri kombinacije, za katere vemo, da delujejo.
In tukaj se začne zanimiv paradoks. Moda nam je všeč prav zato, ker omogoča spremembo, igro in raziskovanje različnih različic sebe, toda v vsakdanjem življenju pogosto počnemo ravno nasprotno. Ko najdemo kombinacijo, v kateri se počutimo varno, jo ponavljamo do onemoglosti. Ne zato, ker bi bila najbolj zanimiva, ampak zato, ker od nas ne zahteva več nobene odločitve. Vemo, kako pade majica, kako izgledajo kavbojke, s katerimi čevlji vse skupaj deluje in predvsem vemo, da se bomo v tem počutile dovolj dobro. Vse drugo v omari pa postaja vedno bolj neznano.
Morda zato tudi ni naključje, da se včasih zaradi svoje garderobe odpovemo celo druženju. Nimamo kaj obleči, nič se nam ne zdi dovolj dobro, ne želimo se ukvarjati še z enim neuspelim poskusom pred ogledalom – in na koncu ostanemo doma. Oblačila, ki bi morala biti orodje za samozavest in izražanje, postanejo razlog, da se začnemo umikati.
Potem pride še finančna plat zgodbe. Obstaja nekaj, čemur pravimo čustveno nakupovanje: oblačila ne kupujemo nujno zato, ker jih potrebujemo, ampak zato, ker želimo z nakupom popraviti neprijeten občutek. Če imamo občutek, da je naša garderoba katastrofa in da nimamo ničesar za obleči, je nova stvar videti kot rešitev. Za trenutek res deluje. Nakup prinese vznemirjenje, pričakovanje, majhen dopaminski udarec in občutek, da smo problem rešile. Potem novo oblačilo obesimo v omaro. In ker je omara zdaj še bolj polna, je odločanje naslednjič še težje. Počutimo se še bolj preobremenjene, spet imamo občutek, da nimamo ničesar za obleči – in ponovno kupimo nekaj novega.
To je začaran krog: slabo se počutimo zaradi garderobe, zato kupimo več, zaradi več stvari je garderoba še bolj nepregledna, zaradi tega se počutimo še slabše in ponovno nakupujemo.
Morda je čas, da se vprašamo, ali res potrebujemo še eno obleko ali pa potrebujemo samo drugačen pogled na tisto, kar že imamo.
Francozinje niso našle skrivne formule za modo. Našle so način, kako zmanjšati hrup.
Ko govorimo o francoskem pristopu k garderobi, pogosto dobimo precej predvidljivo sliko: bela srajca, blazer, dobre kavbojke, balerinke, trenč in rdeča šminka. Toda bistvo ni v seznamu kosov, ki jih moramo kupiti, če želimo izgledati kot Parižanke. Bistvo je v drugačnem odnosu do garderobe. Kapsulna garderoba v najbolj preprosti obliki pomeni, da imamo manj kosov, ki jih lahko med seboj kombiniramo na več načinov. Toda jaz bi šla še korak dlje: cilj ni imeti čim manj oblačil. Cilj je imeti garderobo, ki nam olajša življenje, namesto da ga vsak dan znova zakomplicira.
Če zjutraj odpremo omaro in imamo pred sabo trideset možnosti, od katerih se jih dvajset ne ujema z ničemer, pet jih zahteva posebno priložnost, tri niso primerne za vreme, dve pa nam danes preprosto nista všeč, potem nimamo v resnici trideset možnosti. Imamo trideset odločitev. Dobra garderoba pa deluje nekoliko drugače. Njeni kosi se med seboj pogovarjajo. Najljubše kavbojke lahko oblečemo s srajco, blazerjem, pletenino ali bolj posebnim topom. Obleko lahko nosimo s supergami ali škornji, čeznjo dodamo pulover ali blazer. Srajco lahko nosimo klasično, odprto čez majico ali zatlačeno v široke hlače. Naenkrat en kos ni več ena kombinacija, ampak več različnih možnosti.
In prav tukaj se mi zdi francoska ideja zanimiva: manj naključnih kosov in več premišljenih kombinacij.
Ampak ali to pomeni, da moramo nehati kupovati?
Sploh ne. In tudi ne želim, da bi ta članek postal še ena pridiga o minimalizmu, v kateri moramo vse, kar ni bež, črno ali belo, vreči iz omare. Če imamo modo rade, zakaj bi se ji odrekle? Moda se spreminja. In prav je tako. Novi kroji, barve, materiali in silhuete so del tistega, zaradi česar je moda zabavna. Ne želim si garderobe, v kateri je vse tako brezčasno, da je postala brezosebna. Želim si garderobo, ki ima dobro osnovo in dovolj prostora za novosti. Morda je prava formula zato precej preprosta: naj bo osnova stabilna, ostalo pa naj bo igra.
Ni treba, da vsako sezono zamenjamo polovico omare. Včasih je dovolj en nov kos, ki spremeni pet starih. Nova torbica, drugačen čevelj, zanimiv pas, nepričakovana barva ali kroj lahko obstoječi garderobi dajo popolnoma novo energijo. Trendi naj ne bodo nekaj, kar moramo kupiti od glave do pet, ampak navdih, iz katerega vzamemo tisto, kar se ujema z nami.
Pred naslednjim nakupom odprite svojo omaro
Morda bi bilo zato dobro, da pred naslednjim impulzivnim nakupom naredimo nekaj precej preprostega. Namesto da odpremo spletno trgovino, odpremo svojo omaro. Izberimo kos, ki ga že dolgo nismo nosile, in ga poskusimo kombinirati na tri popolnoma različne načine. Včasih bomo ugotovile, da nam ni všeč in da lahko mirno odide. Še pogosteje pa bomo odkrile, da problem nikoli ni bil v njem. Samo pozabile smo, kako ga nositi. In naslednjič, ko bomo stale pred polno omaro in rekle »nimam ničesar za obleči«, se lahko vprašamo nekaj drugega: Ali res nimam ničesar za obleči ali samo ne znam več videti možnosti, ki jih že imam? Kajti morda tistih 80 odstotkov naše garderobe ni zares mrtvih in pozabljenih. Morda samo čakajo, da jih ponovno odkrijemo.
In mogoče je to tudi najboljši razlog, da imamo modo še vedno rade: ne zato, ker nam ves čas govori, kaj moramo kupiti, ampak zato, ker nam omogoča, da se vsak dan odločimo, kdo želimo biti – tudi če samo za en dan. Moda se namreč ne začne pri novi stvari v trgovini. Začne se pri tem, kako pogledamo na stvari, ki jih že imamo.