Dolgo sem verjela, da je napredek povezan predvsem z dodajanjem. Z novimi cilji, novimi izkušnjami, novimi ljudmi, novimi načrti in vedno naslednjo stvarjo, ki jo je treba doseči. Kot da življenje ves čas potrebuje nadgradnjo in kot da bi morala biti njegova naslednja različica vedno nekoliko boljša od prejšnje.
Potem pa sem se nekega dne začela spraševati, ali je mogoče, da v življenju ne potrebujem še več, ampak nekoliko manj.
Ne manj v smislu odpovedovanja ali odrekanja, ampak manj tistega, kar je postalo odveč. Manj hrupa, manj obveznosti, manj ljudi, ki jim poskušam ugajati, manj stvari, ki jih počnem samo zato, ker sem jih vajena. Predvsem pa manj občutka, da moram biti ves čas v pogonu, če želim imeti občutek, da svoje življenje živim dobro. In zdi se mi, da je jesen pravi čas za tovrstne čistke, ko se magično pripravljamo na prihod Samhaina, ko postane meja med vidnim in nevidnim zelo tanka, ko imamo morda malo več časa in volje za introspekcijo. Ko razumem, da postati najboljša verzija sebe pomeni predvsem biti pristen in v ravnovesju.
Mislim, da smo bili dolgo učeni ravno nasprotno. Še posebej ženske pogosto odraščamo z občutkom, da moramo znati vse in poskrbeti za vse. Biti uspešne, urejene, prijazne, dosegljive, dobre partnerke, prijateljice, mame, hčerke, sodelavke. Imeti kariero, urejen dom, zanimivo življenje, dovolj energije in po možnosti še kakšen projekt zase. Ko vse to dosežemo, pa se pred nami že pojavi naslednja stvar, ki bi jo bilo dobro urediti, izboljšati ali doseči. Tako se lahko zelo hitro znajdemo v življenju, ki je videti polno, v resnici pa nimamo več prostora, da bi ga zares doživljale.
Tudi sama imam rada polno življenje. Imam ljudi, ki jih imam rada, delo, na katerega sem ponosna, spomine, izkušnje, stvari, za katere sem se morala potruditi, in veliko razlogov za hvaležnost. Prav zato sem se začela spraševati, zakaj imam ob vsem tem včasih občutek, da je okoli mene preveč. Ne zato, ker bi bilo karkoli od tega slabo. Ravno nasprotno. Težava je v tem, da se lahko tudi lepe stvari začnejo med seboj prekrivati. Ko je vsega preveč, namreč ne vidimo več nujno bolje. Vidimo manj.
Preveč ljudi pomeni, da včasih nimamo časa za tiste, ki so nam zares pomembni. Preveč obveznosti pomeni, da se ves čas ukvarjamo s tem, kaj moramo še narediti, namesto s tem, kje smo. Preveč načrtov pomeni, da nam prazen dan začne vzbujati nelagodje. Kot da moramo vsako prosto uro nečemu nameniti, sicer smo jo zapravili. In preveč informacij, pogovorov, sporočil in vsega, kar vsak dan pride do nas, lahko povzroči, da na koncu dneva sploh ne vemo več, kaj si pravzaprav mislimo sami.
Zato sem si začela postavljati zelo preprosto vprašanje: Ali mi to nekaj prinaša ali mi samo jemlje prostor?
Nenadoma sem ga začela uporabljati pri skoraj vsem. Pri odnosih, obveznostih, nakupih, načrtih in celo pri svojih navadah. Ugotovila sem, da nekatere stvari v mojem življenju obstajajo samo zato, ker so tam že dolgo. Nekatere odnose vzdržujemo, ker se nam zdi skoraj nevljudno priznati, da nam ne pomenijo več tega, kar so nam nekoč. Nekatere pogovore ponavljamo, ker smo jih vajeni. Nekatere obveznosti sprejemamo, ker smo se navadili reči da, še preden sploh pomislimo, ali si jih želimo. In nekatere stvari hranimo doma samo zato, ker predstavljajo neko prejšnjo različico nas samih.
Podobno je z mislimi. Tudi v glavi se lahko nabere precej stvari, ki jih že zdavnaj ne potrebujemo več. Stara pričakovanja. Občutek krivde. Potreba po tem, da se nenehno dokazujemo. Mnenja drugih ljudi, ki smo jih nekoč vzeli za svoja. Predstava o tem, kakšne bi morale biti, kaj bi morale doseči in kako bi morale živeti. Vse to lahko nosimo tako dolgo, da pozabimo, da smo to sploh kdaj prevzele nase.
Morda je del odraščanja prav v tem, da začneš ločevati med tem, kar si zares želiš, in tem, kar si se naučila želeti. Med tem, kar ti je pomembno, in tem, kar samo dobro izgleda od zunaj. Med ljudmi, ki jih imaš rada, in ljudmi, ob katerih si samo vajena biti. Med življenjem, ki ti ustreza, in življenjem, za katerega misliš, da bi ga morala živeti.
Zato danes veliko lažje rečem ne. Ne odgovorim vedno takoj. Ni mi več tako pomembno, da moram vsako svojo odločitev nekomu razložiti. Ne čutim potrebe, da sem vedno dosegljiva in da moram biti prisotna povsod. Včasih zavrnem povabilo. Včasih pustim sporočilo brez odgovora do naslednjega dne. Včasih imam popoldne, ko ne naredim ničesar posebnega. In vedno bolj razumem, da to ni lenoba in da takšen čas ni zapravljen.
Včasih preprosto potrebujemo dan, ki nikamor ne vodi. Sprehod, ki ni trening. Kavo, ki ni samo vmesni postanek med dvema obveznostma. Pogovor, ki nima posebnega namena. Jutro, ki ga ni treba takoj zapolniti. Večer, v katerem se nič pomembnega ne zgodi. Morda je prav v teh navidezno neproduktivnih trenutkih največ prostora za to, da se spet srečamo sami s sabo. Dolgo sem tudi sama srečo povezovala z dodajanjem. Še en dosežek, še eno potovanje, še ena stvar, ki si jo lahko privoščim, še en cilj, še ena različica mene, ki jo moram postati. Vedno je obstajala neka naslednja stopnica. Potem pa sem se začela spraševati, kaj če življenje ni projekt, ki ga moram ves čas izboljševati? Kaj če ga moram včasih samo živeti?
To je zame postalo eno pomembnejših spoznanj. Moje življenje morda ne potrebuje nenehnega popravljanja. Potrebuje mojo pozornost.
Potrebuje, da opazim ljudi, ki jih imam rada. Da sedim za mizo in ne gledam ves čas v telefon. Da grem na sprehod in ne razmišljam, kaj moram narediti takoj, ko se vrnem. Da se znam ustaviti pri nečem lepem, ne da bi se že spraševala, kaj pride naslednje. V tem je nekaj zelo osvobajajočega. Začneš razumeti, da ni treba imeti vsega, da bi imel dovolj. Dovolj ljudi, ki jim zaupaš. Dovolj stvari, ki jih imaš rad. Dovolj dela, ki ti nekaj pomeni. Dovolj lepih trenutkov. Dovolj prostora, da lahko včasih samo obstajaš, brez potrebe, da bi iz tega nastalo še nekaj več. Ko je vse v življenju zapolnjeno, namreč nič več nima zares prostora. Zato si danes želim, da bi nekaj prostora ostalo praznega. Kakšen prost vikend. Kakšno nenačrtovano popoldne. Kakšen večer brez obveznosti. Tudi kakšna tišina, ki je ni treba takoj zapolniti z glasbo, televizijo, telefonom ali pogovorom. Praznina namreč ni vedno znak, da nekaj manjka. Včasih je prostor, v katerem lahko končno ugotoviš, kaj ti je pomembno.
Z leti se učim tudi, da spuščanje ni nujno izguba. Nekatere stvari preprosto pripadajo določeni različici našega življenja.
Ko se spremenimo, ni nič narobe, če jih ne vzamemo s seboj. Ni treba, da vsak odnos traja samo zato, ker je trajal dolgo. Ni treba, da vsaka navada ostane samo zato, ker je bila nekoč del našega vsakdana. In ni treba, da še naprej dokazujemo nekaj, kar nam že zdavnaj ni več pomembno. Zato danes poskušam svoje življenje nekoliko urediti tudi tako, da ga ne polnim več avtomatično. Preden nečemu rečem da, se vprašam, ali si tega res želim. Preden nekaj kupim, se vprašam, ali to potrebujem. Preden se vključim v nov projekt, pomislim, ali imam zanj sploh prostor. In pri ljudeh poskušam biti iskrena do sebe: ali je ta odnos živ in pomemben ali ga ohranjam samo zato, ker ne znam drugače? To ne pomeni, da si želim manj življenja. Prav nasprotno. Želim si ga bolj polno občutiti. Želim si biti tam, kjer sem, namesto da bi bila ves čas v mislih že pri naslednji stvari. Želim si, da me količina ne bi prepričevala, da je življenje kakovostnejše. In želim si znati prepoznati razliko med obiljem in prenatrpanostjo.
Tako sem nehala dodajati. Ne zato, ker bi si želela manj, ampak zato, ker sem ugotovila, da mi ni treba ves čas nečesa dodajati, da bi bilo moje življenje vredno. Včasih je največ, kar lahko naredimo zase, prav to, da nekaj odstranimo. Odnos, ki nas izčrpava. Obveznost, ki je ne potrebujemo. Stvar, ki je ne uporabljamo. Pričakovanje, ki ni naše. Navado, ki nam jemlje čas. Misel, ki nas že predolgo drži na mestu. In ko začneš odstranjevati vse tisto, kar je bilo samo hrup, ne ostane praznina. Ostane prostor za tisto, kar je res tvoje. Za ljudi, ki jih želiš ob sebi. Za stvari, ki ti nekaj pomenijo. Za mir. Za čas. Za življenje, ki ga ni treba ves čas povečevati, da bi bilo dovolj.
Morda je to največja sprememba, ki jo prinesejo leta: nehaš se spraševati, kaj vse bi še lahko imela, in se začneš spraševati, česa pravzaprav ne potrebuješ več. In ko enkrat zares veš, kaj je dovolj, postane zelo osvobajajoče ugotoviti, da ti ni treba imeti vsega.