Obstajajo noči, ko se svet umiri, narava utihne in začutimo, da življenje ni sestavljeno samo iz tistega, kar lahko vidimo in razumemo. Samhain je ena takšnih noči. Čas čarovnic, prednic, notranje modrosti in skrivnostnega prehoda med vidnim in nevidnim.
V meni je vedno obstajal poseben odnos do jeseni. Ne le zaradi njenih barv, vonja po vlažni zemlji in dreves, ki počasi odlagajo svoje liste, temveč zaradi nečesa veliko bolj subtilnega. Jesen ima posebno energijo. Kot da nas vabi, da se za trenutek odmaknemo od zunanjega sveta in prisluhnemo tistemu, kar se dogaja v naši notranjosti.
In prav v tem času prihaja Samhain, starodavni praznik, ki ima v svetu čarovnic prav posebno mesto.
Zame to ni noč čarovnic, polna mask, buč in zabav. Samhain je nekaj veliko globljega. Je sveti trenutek na kolesu leta, ko se poslavljamo od svetlega dela leta in vstopamo v obdobje teme, počitka in introspekcije. Je čas, ko se spominjamo svojih prednikov, razmišljamo o življenju in smrti ter se simbolično približamo tistemu delu obstoja, ki ga običajno ne moremo videti.
V starodavnih keltskih tradicijah je Samhain označeval konec žetve in začetek zime. Praznovali so ga ob prehodu iz 31. oktobra v 1. november. Verjeli so, da je v tem času meja med svetom živih in svetom duhov še posebej tanka. Da se lahko za trenutek približamo nevidnemu svetu, se spomnimo tistih, ki jih ni več med nami, in začutimo povezanost, ki presega čas in prostor. Morda prav zato Samhain v meni prebuja nekaj tako posebnega. Občutek, da nismo samo posameznice, ki živijo svoje vsakdanje življenje, ampak del veliko večje zgodbe. Zgodbe, ki se je začela pred nami in se bo nadaljevala tudi po nas.
Predstavljam si noč, v kateri se vse umiri. Veter nežno premika veje, na nebu se razprostira tema, v hiši gori samo še nekaj sveč. Sedim v tišini in za trenutek pozabim na vse, kar me čez dan zaposluje. Na obveznosti, pričakovanja, odnose in nenehno potrebo, da bi morala biti vedno korak pred življenjem. Takrat se zgodi nekaj zanimivega. Začnem poslušati. V duhovnem izročilu je Samhain čas, ko naj bi bila meja med našim svetom in svetom duhov najtanjša. To prepričanje je del starodavnih zgodb in sodobnih poganskih praks. Znanstveno ga ne moremo potrditi, vendar ima njegov simbolni pomen izjemno moč. Spominja nas, da obstajajo izkušnje, ki jih ne moremo vedno razložiti z razumom: spomini, sanje, občutki, nenadna nostalgija ali trenutki, ko se nam zdi, da je nekdo, ki ga ni več, še vedno nekako prisoten v našem življenju.
Za nekatere je to vera v nadaljevanje življenja po smrti. Za druge je način, kako ohranjajo odnos z ljudmi, ki so jih izgubili. Sama v tem vidim predvsem prostor za skrivnost, ki je ni treba vedno razložiti. Morda je prav to bistvo Samhaina: da si dovolimo verjeti, čutiti in razmišljati o stvareh, za katere nimamo vseh odgovorov. Ko govorimo o tančici med svetovoma, ne govorimo samo o smrti. Govorimo tudi o mejah med preteklostjo in sedanjostjo, med tem, kar smo bile, in tem, kar šele postajamo. Med delom sebe, ki ga pokažemo svetu, in tistim, ki ga skrivamo globoko v sebi. Včasih je dovolj ena sama tiha noč, da začutimo, kako blizu so si ti svetovi.
Ko govorim o čarovnicah, ne mislim na like iz pravljic ali na podobe, ki jih povezujemo s sodobnimi praznovanji. Zame je čarovnica ženska, ki je ohranila stik z nečim prvinskim. Z naravo, s svojim telesom, z intuicijo in z notranjim glasom, ki ga v vsakdanjem hrupu pogosto preslišimo. Čarovnica je tista, ki razume, da ni vse mogoče izmeriti, razložiti ali nadzorovati. Da ima življenje tudi svojo skrivnostno plat, ki jo lahko raziskujemo skozi rituale, meditacijo, simboliko, opazovanje narave in tišino.
Morda se prav zato toliko žensk danes znova zanima za starodavne duhovne prakse. Ne zato, ker bi želele pobegniti iz sodobnega sveta, ampak ker v njem pogosto izgubimo stik s seboj.
Naučene smo, da moramo biti uspešne, organizirane, lepe, prijazne in vedno na voljo. Da moramo razumeti vse, predvideti vse in najti rešitev za vsako težavo. Toda kje v vsem tem ostane prostor za našo intuicijo? Za občutek, ki ga ne znamo takoj pojasniti? Za trenutek, ko preprosto vemo, da moramo nekaj spremeniti? Zame je prav tu skrita moč čarovnice. V njeni sposobnosti, da se ustavi in posluša. Da zaupa sebi, ne da bi morala za vsako svojo odločitev dobiti potrditev drugih. Da je nežna, a hkrati zna postaviti mejo. Da ljubi, vendar se pri tem ne izgubi. In predvsem v tem, da razume, da prava moč ni v tem, da vedno obvladujemo življenje, temveč v tem, da znamo ostati povezane s seboj tudi takrat, ko se vse spreminja.
Eden najlepših delov Samhaina je spominjanje prednikov. V številnih sodobnih poganskih tradicijah je to čas, ko se ljudje spominjajo umrlih, prižigajo sveče, postavljajo oltarje in se v mislih vračajo k tistim, ki so zaznamovali njihovo življenje.
Sama ob tem najprej pomislim na ženske. Na babice, prababice in vse tiste, katerih imen morda sploh ne poznamo. Na ženske, ki so živele v drugačnih časih, imele drugačne možnosti in pogosto niso mogle izbirati tako svobodno, kot lahko izbiramo danes. Na njihove sanje, ljubezni, razočaranja in pogum, ki je bil velikokrat tako tih, da ga nihče ni opazil.
Koliko njihove moči nosimo v sebi? Koliko njihovih navad, pogledov na življenje in načinov ljubljenja smo podedovale, ne da bi se tega sploh zavedale? Verjamem, da je v vsaki družinski zgodbi nekaj, kar nas lahko nauči. Nekaj, za kar smo lahko hvaležne, in nekaj, kar lahko razumemo drugače ter se odločimo, da tega ne bomo več prenašale naprej. Spoštovati prednice ne pomeni idealizirati njihovega življenja. Pomeni priznati, da so bile resnične ženske, s svojimi močmi in slabostmi, s svojimi strahovi in željami. In da nam ni treba ponavljati vseh njihovih zgodb, da bi ostale povezane z njimi.
Morda je največje darilo, ki ga lahko damo ženskam pred nami, prav to, da iz njihovega življenja vzamemo modrost, bolečino pa poskušamo spremeniti v nekaj bolj nežnega. Da postanemo ženske, ki bodo prihodnjim generacijam zapustile več svobode, več razumevanja in manj strahu. Za Samhain ne potrebujemo zapletenih priprav ali posebnih predmetov. Pomembno je predvsem, da si vzamemo čas zase in temu trenutku namenimo svojo pozornost. Zvečer lahko prižgemo svečo, pripravimo skodelico čaja in se za nekaj minut umaknemo v miren prostor. Na mizo lahko položimo jesenski list, kamen, vejico rožmarina ali fotografijo osebe, ki jo želimo ohraniti v spominu.
Če želimo počastiti svoje prednike, lahko v mislih prikličemo njihove obraze in se spomnimo trenutka, ki nam je ostal v srcu. Ni treba, da poskušamo priklicati kakršnokoli znamenje ali nadnaravno izkušnjo. Dovolj je, da se za trenutek ustavimo in začutimo hvaležnost za življenje, ki se je skozi generacije nadaljevalo vse do nas. Nato lahko na list papirja zapišemo, kaj želimo pustiti za seboj. Morda strah pred spremembami, potrebo po odobravanju ali odnos, v katerem smo predolgo pozabljale nase. Na drug list napišimo, kaj želimo povabiti v svoje življenje: več miru, več poguma, več iskrenosti ali več zaupanja vase. Ob pogledu na plamen si lahko tiho rečemo:
»Spoštujem vse, kar me je pripeljalo do tega trenutka. Zahvaljujem se preteklosti, vendar ji ne dovolim, da odloča o moji prihodnosti. Kar me je naučilo, bom ohranila. Kar me omejuje, bom poskušala izpustiti. Zaupam svoji notranji modrosti in dovolim si postati ženska, ki jo čutim v sebi.«
To ni čarovnija, ki bi nam v eni noči spremenila življenje. Je simbolni obred, s katerim si priznamo, da smo pripravljene nekaj spremeniti. Prava moč se začne šele takrat, ko svojo namero prenesemo v vsakdanje življenje. Sveča naj bo vedno na varni, negorljivi podlagi, stran od suhega listja in tkanin, ter nikoli brez nadzora.
Morda je to tisto, kar me pri Samhainu najbolj nagovarja. Dejstvo, da nas ne sili v nove začetke, temveč nam najprej dovoli končati.
V svetu, ki od nas nenehno pričakuje napredek, nove cilje in vedno boljšo različico sebe, je skoraj osvobajajoče pomisliti, da včasih ne potrebujemo ničesar dodati. Potrebujemo le nekaj prostora. Nekaj tišine. Malo poguma, da pogledamo, kaj je postalo odveč. Narava nam vsako leto pokaže, da počitek ni nasprotje rasti. Drevesa se pozimi ne borijo proti svoji goloti. Pod zemljo se življenje nadaljuje, čeprav ga ne vidimo. Tudi v nas obstajajo obdobja, ko se navzven ne dogaja veliko, vendar se v notranjosti spreminja skoraj vse. Zato se mi zdi Samhain tako pomemben. Uči nas, da se nam ni treba bati vsakega konca. Da ni vsaka izguba kazen in da ni vsaka tema nekaj, pred čimer moramo pobegniti.
Včasih se moramo preprosto ustaviti in dovoliti, da staro odide. Da se poslovimo od ženske, ki je vedno želela ugajati. Od tiste, ki je verjela, da mora vse prenesti sama. Od tiste, ki je svojo vrednost merila po tem, koliko je naredila za druge. In potem, počasi, brez velikih obljub, začnemo znova. Ne kot nekdo drug, temveč kot bolj pristna različica sebe.
Ko pomislim na to noč, si predstavljam sveče, jesenski gozd, tišino in občutek, da je svet za trenutek postal nekoliko bolj skrivnosten. Toda za vsem tem je zame še nekaj pomembnejšega: želja, da bi ostala povezana s tistim delom sebe, ki ga ne določajo pričakovanja drugih ljudi. Želim si ohraniti svojo intuicijo, svojo občutljivost in sposobnost, da v običajnih stvareh prepoznam nekaj posebnega. Želim si spoštovati preteklost, ne da bi v njej ostajala ujeta. In želim si razumeti, da ni treba vsega vedeti, da bi lahko zaupala svoji poti. Samhain me spominja, da življenje ni ravna črta, temveč krog. Da se nekatere stvari vračajo, druge dokončno odidejo, mi pa se skozi vse to spreminjamo.
Morda je prav zato ta praznik tako blizu ženskemu svetu. Tudi me poznamo cikle, obdobja moči in ranljivosti, trenutke, ko smo pripravljene osvojiti svet, in trenutke, ko potrebujemo samo mir. Ni nam treba biti ves čas enake. Ni nam treba vedno sijati. Včasih je dovolj, da smo prisotne. Da poslušamo. Da čutimo.
In ko se na večer Samhaina prižge sveča, se lahko za trenutek spomnimo, da smo del nečesa veliko večjega od svojega vsakdana. Del narave, zgodovine, spominov in skrivnosti, ki jih človeštvo raziskuje že tisočletja. Ne vem, ali so meje med svetovi v tej noči zares tanjše. Vem pa, da se lahko v tišini nekoliko približamo sebi, svojim spominom in ljudem, ki jih nosimo v srcu. In morda je tudi to svojevrstna čarovnija.
Samhain je zame noč, ko se preteklost in prihodnost srečata v sedanjem trenutku. Ko se poklonim tistim, ki so hodili pred menoj, spustim tisto, kar me zadržuje, in se z več zaupanja obrnem k ženski, ki še postajam. Naj bo ta noč polna spoštovanja, tišine in notranje svetlobe. Naj nas spomni, da tema ni vedno konec, temveč včasih prostor, v katerem se rodi nekaj novega. In naj čarovnica v nas nikoli ne pozabi, da njena največja moč ni v tem, da pozna vse skrivnosti sveta, temveč v tem, da zna prisluhniti skrivnosti, ki jo nosi v sebi.
Blagoslovljen Samhain. Naj bo tančica med svetovoma nežna, spomin na prednike živ in pot nazaj k sebi vedno odprta.