Kolikokrat rečemo da, čeprav bi najraje odgovorile ne? Kolikokrat sprejmemo še eno obveznost, pomagamo še eni osebi, prevzamemo še eno odgovornost in znova prestavimo svoje potrebe na konec seznama? Pogosto niti ne opazimo, kako zelo smo se navadile biti vedno na voljo. Za družino, partnerja, prijatelje, sodelavce in vse tiste, ki nekaj potrebujejo od nas. Toda kaj se zgodi, ko v tej nenehni skrbi za druge počasi izgubimo stik s seboj? Psihologija nas opozarja, da je nezmožnost postavljanja osebnih meja eden od pomembnih dejavnikov čustvene izčrpanosti. Naučiti se reči NE zato ni sebičnost, temveč ena najpomembnejših oblik skrbi zase.

Zakaj se tako zelo bojimo reči NE?
Na prvi pogled se zdi odgovor preprost. Če nečesa ne želimo ali ne zmoremo, bi morale to samo povedati. V resničnem življenju pa je veliko bolj zapleteno. Za našim avtomatičnim DA se pogosto skrivajo strah pred zavrnitvijo, potreba po sprejetosti in občutek, da bomo nekoga razočarale, če ne bomo izpolnile njegovih pričakovanj. Še posebej ženske smo pogosto vzgojene v prepričanju, da moramo biti razumevajoče, prijazne, potrpežljive in vedno pripravljene pomagati. Naučimo se, da je dobro dekle tisto, ki ne povzroča težav, ne nasprotuje in zna poskrbeti za vse. Sčasoma lahko takšno vedenje postane del naše identitete.

V psihologiji poznamo izraz people pleasing, ki opisuje težnjo po ugajanju drugim, tudi kadar to pomeni zanemarjanje lastnih potreb. Takšno vedenje je pogosto povezano s strahom pred konfliktom in izgubo odnosa. V ozadju je lahko prepričanje, da bomo ljubljene, sprejete in cenjene samo, če bomo dovolj koristne. Toda naša vrednost ni odvisna od tega, koliko naredimo za druge. Prav tako nam ni treba nenehno dokazovati, da smo dobre osebe.

Cena nenehnega DA: čustvena izčrpanost
Vsakič, ko prezremo svoje meje, porabimo nekaj energije, ki bi jo lahko namenile sebi. Če se to ponavlja, se začne kopičiti tako imenovana mentalna obremenitev. Naš um je ves čas zaposlen z obveznostmi, pričakovanji, organizacijo in potrebami drugih ljudi. Psihologinja in psihoterapevtka Agnese Cannistraci v pogovoru za italijansko revijo D pojasnjuje, da lahko nezmožnost postavljanja meja prispeva k dolgotrajni obremenitvi živčnega sistema. Posebej izčrpavajoče je tudi nenehno prilagajanje drugim, saj moramo pogosto utišati svoje želje in se predstavljati kot osebe, ki so vedno na voljo. To zahteva veliko čustvene energije.

Sčasoma se lahko pojavijo razdražljivost, občutek zamere, utrujenost, ki ne mine niti po počitku, in občutek, da živimo življenje, ki ga narekujejo predvsem drugi. Včasih se ob pomoči drugim celo zalotimo pri misli, da nam je vsega dovolj. Nato nas preplavi slaba vest, ker smo sploh pomislile tako. Prav takšna notranja protislovja so lahko pomemben signal, da moramo nekaj spremeniti.

Telo pogosto pove tisto, česar si ne upamo izreči
Ko predolgo ignoriramo svoje potrebe, se lahko stres pokaže tudi telesno. Dolgotrajna napetost je lahko povezana z glavoboli, prebavnimi težavami, stiskanjem čeljusti, motnjami spanja in splošnim občutkom izčrpanosti. Pomemben znak je tudi odlašanje. Včasih ga razumemo kot lenobo ali pomanjkanje discipline, vendar je lahko povezano tudi s preobremenjenostjo in potrebo po upočasnitvi. Ko imamo občutek, da moramo ves čas nekaj doseči, lahko že najpreprostejša naloga postane dodatno breme. Seveda vsi ti simptomi niso nujno posledica slabih osebnih meja in imajo lahko različne vzroke. Vendar nam lahko pomagajo prepoznati, da potrebujemo več prostora zase in da naš vsakdan morda ni več v ravnovesju.

Postavljanje meja ni zavračanje drugih
Ena najpomembnejših lekcij osebne rasti je razumevanje, da meja ne postavimo zato, ker drugih ne maramo, temveč zato, ker želimo ohraniti zdrav odnos do sebe in do njih. Ko rečemo NE, ne zavračamo nujno človeka. Zavrnemo lahko samo določeno prošnjo, nalogo, pričakovanje ali okoliščino. To je velika razlika. Zdravi odnosi ne zahtevajo naše nenehne razpoložljivosti. V njih obstaja prostor za različne potrebe, tudi za razočaranje in nestrinjanje. Nekdo je lahko nezadovoljen z našim odgovorom, ne da bi to pomenilo, da smo naredile kaj narobe. Prav tako nismo odgovorne za to, da vedno preprečimo neprijetne občutke drugih ljudi. Lahko smo sočutne, ne da bi prevzele odgovornost za vse, kar doživljajo.

Pet majhnih korakov, s katerimi se naučimo reči NE
1. Ne odgovorimo takoj.
Avtomatični DA je pogosto posledica navade in strahu, da bomo nekoga razočarale. Ko nas nekdo nekaj prosi, si dovolimo trenutek premisleka. Stavek »Preverim in ti sporočim« je lahko čudovit začetek novega odnosa do lastnega časa.
2. Ne opravičujmo se za vsako svojo odločitev.
Ni nam treba napisati dolge razlage, zakaj nečesa ne moremo ali nočemo narediti. Vljuden in jasen odgovor je dovolj. Bolj ko se opravičujemo, več prostora lahko nehote odpremo za prepričevanje in dodatna pojasnila.
3. Prepoznajmo razliko med željo in obveznostjo.
Preden sprejmemo novo nalogo, se vprašajmo: Ali si tega res želim? Ali imam dovolj časa in energije? Ali to počnem iz veselja ali samo zato, ker me je strah, da bi nekoga razočarala?
4. Začnimo z majhnimi NE.
Ni treba, da čez noč spremenimo vse svoje odnose. Začnimo pri vsakdanjih situacijah: zavrnimo povabilo, ko potrebujemo počitek, ne prevzemimo dodatnega dela, če smo že preobremenjene, ali si vzemimo več časa za odločitev. Vsaka majhna izkušnja nam pomaga graditi zaupanje vase.
5. Sprejmimo, da bomo včasih občutile krivdo.
To je morda najtežji del. Če smo bile dolga leta navajene ugajati drugim, se lahko ob prvem NE pojavi neprijeten občutek. Toda krivda še ne pomeni, da smo naredile nekaj narobe. Včasih pomeni samo, da se učimo drugačnega vedenja.

Ženska, ki zna reči NE, se ne boji več izgubiti sebe
Obstaja trenutek v življenju, ko začnemo drugače gledati na svoj čas, energijo in odnose. Ne želimo več biti povsod, ne želimo več ustreči vsem in ne želimo več dokazovati svoje vrednosti z nenehno razpoložljivostjo. Začnemo razumeti, da je naš notranji mir nekaj dragocenega, kar moramo tudi sami varovati. Morda je prav zrelost tista, ki nas nauči, da ni treba vedno odgovoriti, razložiti, pomagati ali rešiti. Da lahko nekoga imamo radi in mu hkrati postavimo mejo. Da smo lahko dobre, prijazne in sočutne ženske, ne da bi bile ves čas na voljo. Najlepša oblika ljubezni do sebe ni vedno kopel, masaža, nov parfum ali nekaj ur v wellnessu. Včasih je to samo en majhen, miren in odločen stavek: danes ne morem. Danes potrebujem čas zase.
In morda je prav to NE začetek nečesa veliko lepšega: odnosa, v katerem končno ne pozabimo nase.













Pusti odgovor