Verjamem v angele in v drugačno energijo, ki obkroža naše življenje. Verjamem v dimenzijo, ki ni tukaj in zdaj, je nekje drugje in je popolnoma drugačna od sveta, ki ga poznamo. Znaki so drobni, vendar jasni, težava je le v tem, da jih težko zaznamo, ker smo z leti postali manj tankočutni, predvsem pa manj pozorni na svet in življenje, ki se odvija okrog nas. Zagledala sem se v drobne pršice, ki so se kar naenkrat dvignile v moji spalnici in poskrbele za čudežni premik zraka. Kot bi bile plesoče bleščice, ki so na steno metale podolgovato senco. In potem je prišla mimo moja punčka, z roza majčko in srčkom iz bleščic ter zagledala isti prizor, ki je postal še bolj zanimiv, saj so njene bleščice poskrbele za dodaten srebrn lesk na stropu. In njena reakcija je bila: “Mama, angeli! Že dolgo jih ni bilo! Spet plešejo v tvoji spalnici.” Tako je, angeli torej. Verjamem, da imate tudi vi rano v srcu, ki jo je pustila oseba ali celo žival, ki žal ni več na zemlji, čeprav verjamem, da se energija ne uniči in se vedno znova rojeva. Prav tako verjamem, da tisti, ki so nam bili zelo blizu, v resnici ne odidejo, iz skrivnostnih razlogov se jim ni dovoljeno preveč približati ali nam dati jasno in glasno vedeti, da so v resnici še tam. Zato se ustavite in poslušajte. Včasih je dovolj res malo, da jih zaznamo, a najpomembneje je, da jim ni slabo, so srečni in končno zdravi ter na nas niso nikoli pozabili.
Te dni me tako nepričakovano in iskreno lovijo tudi vaše zgodbe. Zgodi se, da grem po nakupih in me ustavi neznana ženska, ker mi želi povedati, da je na spletni strani našla drugi svet, ki ji je pomagal razmišljati pozitivno v času, ko ni bilo veliko pozitivnega. Ali poslovna ženska, zelo efektivna in dinamična, ki me ustavi sredi večera, na tihi ulici, ker mi želi povedati, da jih je “na drugi strani” veliko, ona in vse njene prijateljice, zato je hvaležna, ker obstajamo. Pa še ženska, s katero si izmenjujeva jutranje hitre in nekoliko zaspane poglede in za katero ne bi nikoli rekla, da je tudi sama srce spletne strani … In res vas je veliko. Zdi se mi, da smo se v teh letih naučile leteti, znale smo postati ženske na najlepši, najbolj subtilen in najbolj graciozen način. Znale smo najti podporo in ljubezen ter ugotoviti, da je kozarec vedno na pol poln, če ga le pogledaš iz pravega zornega kota.
Verjamem, da se je v teh letih marsikaj zgodilo, lepega in manj prijetnega, morda ste tudi ve zgubile kakšno ljubo osebo ali ste se nanjo preprosto spomnile. K meni je tako prišla pokojna teta, ki sem jo imela rada, kot bi bila mama, in pa tudi moja Lilli, rdeča muca z belim smrčkom, ki je poskrbela, da je bilo moje otroštvo čudovito. Živela je pri mojih starših in mnogokrat, ko grem k njima, zagledam njen rep za vogalom in se z vso silo obrnem proti njem, da bi pogledala, ali je še vedno tam. In moja mama, ki je prav tako čarovnica, samo pripomni: »Je Lilli spet tukaj?« Tako se mi zdi, da nismo sami, okrog nas je toliko različnih energij, v nas pa je moč, da jim damo pozornost, jih zaznamo, se ustavimo in se jim morda tudi zahvalimo. Ko je moja teta umrla, tako brutalno in nepričakovano, sem dolgo let živela z občutkom krivde, ker ji nisem med zadnjim telefonskim klicem povedala, da jo imam rada. Zdelo se mi je tako samoumevno in morda tudi nepotrebno, saj je klicala iz Londona. Potem pa je kar naenkrat ni bilo več. Kot bi prišel mimo sunek vetra in jo odpeljal v drugo dimenzijo. Novico sem izvedela med vožnjo, pogledala visoko v nebo in vse je bilo roza, rdeče, oranžno in vijola. Čudovito nebo in tako žalostna novica. Mislim, da je del mene kar obstal na tistem ovinku, med zemljo in zrakom.
Zdaj jo tu in tam začutim. Drobne bleščice na stropu, zrak za tilnikom, senca v ogledalu. Nisem prepričana, da so vse slučaji, prej mislim, da se izven nas dogajajo velike stvari. Angeli letijo blizu nas in poskrbijo, da smo vedno v varnem objemu. Tako so ob vas, zdaj in vedno, ampak vas nočejo motiti, ker ste tako zaposleni z dnevno bitko, ki ji rečemo življenje. Zelo sem hvaležna za te občutke in jih brez sramu delim z vami, ker vem, da vam niso popolnoma tuji. In ker sem že enkrat zamudila tisti usodni »imam te rada«, sem vam želela reči hvala, ker poskrbite, da je moj vsakdan čudovit. Iskreno vas imam rada in četudi se osebno ne poznamo, obstaja zelo tanka in hkrati močna vez med vami in mano.
Z nosom proti stropu še vedno strmim v tiste bleščice. Mislim, da so Sofiine, a ko se obrnem, je že ni več. Slišim le njeno petje v dnevni sobi.
