Pri Diorju je za poletje 2027 zacvetelo prav vse. Rože na oblačilih, cvetni listi na suknjičih, cvetlični uhani, cvetovi na čevljih in celo torbice, ki so dobile videz majhnih vrtov. Toda Jonathan Anderson pri Diorju ni ustvaril še ene dobesedne cvetlične kolekcije. Rože so postale način razmišljanja o sodobni ženskosti – lahkotni, mehki, nekoliko neukročeni in predvsem osvobojeni teže preteklosti. Revija je 29. septembra potekala v pariškem Jardin des Tuileries, ob osmerokotnem bazenu. Nad vodo se je razprostirala meglica, medtem ko so po pisti prihajale silhuete, ki so bile videti skoraj breztežne. Prizor je bil skoraj filmski: vrt, voda, megla in oblačila, ki so se premikala kot v počasnem posnetku.
Dior, ki se je odločil postati lažji
Če bi morali kolekcijo opisati z eno besedo, bi bila to lahkotnost.
Anderson je klasične Diorjeve konstrukcije dobesedno razbremenil. Ikonični Bar suknjič, ki je eden najbolj prepoznavnih simbolov hiše, je izgubil svojo tradicionalno togost. Namesto težke konstrukcije je postal skoraj prosojen, mehak in zračen. Šifon, organdi, til in čipka so ustvarili silhuete, ki so se telesa skoraj dotikale, namesto da bi ga strogo oblikovale. Tudi majhna korolasta krila so bila sestavljena iz več tankih, prosojnih plasti. Anderson tako ni zanikal Diorjeve preteklosti. Nasprotno – vzel je njene najbolj prepoznavne elemente in jih vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi jih pustili dihati.
In potem so prišle rože
Toda ja – rože so bile povsod. Ne samo kot klasičen cvetlični potisk. Anderson jih je spremenil v tridimenzionalne objekte, ki so se dvigovali s površine oblačil. Pastelni cvetovi so bili nanizani v plasteh, nekateri videzi pa so spominjali na celotne šopke, pritrjene na telo. Ena od kreacij je bila videti skoraj kot velikanski šopek rožnatih in belih hortenzij, okoli vratu pa se je ovijal nekakšen mehak boa iz cvetnih listov. Drugod so se na dolgih oblekah pojavili veliki cvetlični motivi v odtenkih indigo modre in temno zelene, jakne pa so bile skoraj v celoti prekrite z belimi in rožnatimi cvetnimi listi. To niso bile rože za ozadje. Postale so material.
Kot da bi vrt prišel na oblačila
Prav tu se Diorjeva kolekcija razlikuje od običajnega pomladnega klišeja. Anderson ni rekel: pomlad = rože. Rekel je: narava je lahko konstrukcija oblačila. Cvetni list je postal rob krila. Šopek je postal nakit. Cvet se je preselil na čevelj. Torbice so dobile dodatke iz cvetov in resic, svileni šali so bili zaviti okoli ramen, kot da bi jih veter odnesel z bližnjega vrta. Tudi Diorjeva znamenita podplata Cigale je bila oblikovana kot cvetni list. Najbolj dobesedno pa je cvet zacvetel pri nakitu.
Uhani, ki niso več samo uhani
Eden najbolj zanimivih detajlov revije so bili veliki cvetlični uhani. Anderson je cvetne elemente, ki jih je raziskoval že pri svoji Diorjevi haute couture kolekciji, prenesel v vsakdanji garderobi. Uhani niso bili več majhen zaključek videza, ampak skoraj samostojen objekt – šopek, ki visi ob obrazu. Nekateri so bili nošeni samo na enem ušesu, drugi so se spuščali v dolge, asimetrične kompozicije. To je pomemben detajl Andersonovega Diorja: luksuz ni nujno v tem, da je vse popolno in simetrično. Lahko je tudi nekoliko čudno, nepričakovano in igrivo.
Rožnata, rumena, modra – in nekaj kovinskega
Barvna paleta je bila nežna, vendar nikakor dolgočasna. Rožnata se je pojavljala v prosojnih in plapolajočih različicah, masleno rumena na plisiranih krilih, modra in zelena pa na velikih cvetličnih motivih. Ob nežnosti so se pojavili tudi kovinski materiali – predvsem srebrni in zrcalni učinki, ki so kolekciji dodali nekoliko bolj sodoben, skoraj futurističen kontrast. Tako Dior ni postal romantičen vrt brez ostrine. Bil je vrt, v katerega je nekdo postavil ogledalo.
In potem mini krila
Med vsemi rožami je Anderson vztrajal še pri enem svojem modnem obsesivnem elementu: minikrilo. Po njegovem prvem Diorjevem ženskem šovu se je kratka silhueta ponovno vrnila. Tokrat v plisiranih, karirastih, prosojnih in cvetličnih različicah. Majhnost kril je ustvarila zanimiv kontrast z velikimi, skoraj teatralnimi cvetovi. Veliko in majhno. Mehko in strogo. Prosojno in neprosojno. Anderson očitno rad gradi kolekcijo na nasprotjih.
Kaj želi povedati Jonathan Anderson?
Morda je najbolj zanimivo prav to, da Anderson pri Diorju počasi išče odgovor na vprašanje, kaj pomeni biti Dior danes. Ne želi preprosto ponavljati New Looka. Tudi ne želi zavreči njegove zgodovine. Namesto tega poskuša težke kode hiše narediti lažje. Bar jakna postane prosojna. Korolasto krilo postane skoraj breztežno. Klasično krojenje se raztopi v chiffonu. Cvet, ki je bil nekoč samo motiv, postane tridimenzionalen objekt. Kot da bi Anderson rekel: Diorjevo dediščino poznamo. Zdaj pa jo pustimo dihati.
Najlepši trenutek? Ko roža ni več samo roža
In zato so rože na tej reviji veliko bolj zanimive, kot se morda zdi na prvi pogled. Pri Diorju za poletje 2027 cvetlični motiv ni zgolj dekoracija. Je simbol transformacije. Roža raste, se odpre, spremeni obliko in na koncu odpade. Podobno se spreminja tudi Dior. Jonathan Anderson je v hišo prišel z nalogo, da njeno mogočno dediščino prevede v svoj jezik. In na tej reviji je ta jezik postal še bolj jasen: manj teže, več gibanja; manj togosti, več zraka; manj muzejske popolnosti, več življenja.