Te dni je okno v mamini kuhinji kot okvir čudovite slike, ki se neprestano spreminja. Opazujem drevesa, ki so tam že celo večnost, in veverice, ki mirno skačejo sem in tja, hiško za ptičke in modro nebo, ki postane tu in tam temnejše. Imela sem nepozabne dni, ki so nekako naznanili začetek hladnejše sezone, zato sem se lotila piškotov, pospravljanja, prenavljanja, nakupov in sprehodov. Nič posebnega in hkrati vse, saj z veliko mero radovednosti opazujem lučke, ki se počasi prižigajo in kažejo na december, rdečo barvo, ki postaja vse intenzivnejša, in majhna italijanska mesta, ki se že pripravljajo na praznovanje. Včeraj sem zagledala tudi jelko in se odločila, da hočem prav tisto, zdaj pa samo razmišljam, kako jo pripeljati domov, ker je že polna pentelj, biserov, balončkov in rož, tako neverjetno lepa, kot bi prišla naravnost iz pravljične knjige. Nekako je tako, da si vsi zaslužimo kanček pravljice in danes je moja inspiracija prav takšna: lepa, mila, dobra in mirna. Kot snežna odeja na najvišjem hribu.
Drage prijateljice, privoščite si nekaj lepega, samo zase, ker si zaslužite.
