Nekaj je v vonju poletja, kar se dotakne srca bolj kot katerikoli drug letni čas. Morda je to svoboda, ki jo prinesejo dolgi dnevi, ali pa mir, ki ga začutimo, ko bosi stopimo na toplo travo. Poletje vedno pride počasi, skoraj sramežljivo, a ko enkrat objame svet s svojo toploto, se vse zdi lažje, mehkejše, bolj pristno. “Končno poletje” ni le stavek, je občutek. Je trenutek, ko pospravimo plašče in oblečemo laneno obleko. Ko na tržnici kupimo prve marelice in jih pojemo na soncu, sok nam steče po prstih in nikomur ni mar. Je večer, ki se prevesi v noč, ne da bi opazili, ker smo v dobri družbi, obdani z glasbo in smehom. Poletje je opomnik, da se lahko upočasnimo. Da je življenje lahko tudi preprosto – vonj po morju, sol v laseh, knjiga v senci, pogovor brez hitenja. To je sezona trenutkov, ki jih shranimo v spomin kot razglednice sreče.
Zato: končno poletje. Dobrodošlo. Ostani dolgo.
