Lucyland: Žal mi je

Po daljšem razmisleku o tokratni temi sem prišla nekako do ugotovitve, da preprosto ne morem mimo trenutnega stanja. Lahko bi raje pisala o modi, o mojih najljubših kosih ali kozmetičnih izdelkih, saj sem jih v času karantene resnično imela priložnost preizkusiti še in še. Pa vendar se mi zdi, da bi to bilo nekoliko neokusno, skoraj ignorantsko z moje strani, da se v današnji osebni kolumni ne bi ozrla na “pogorišče”, ki ga je in ga še bo povzročal koronavirus. Ne razumite me narobe, vsekakor prisegam na to, da tudi v teh težavnih dneh nekoliko preklopimo z mislimi ter si, tudi z modo in lepoto, dvignemo duha ter se vsaj za kanček otresemo nenehne negativnosti in zaskrbljenosti.

Vir: osebni arhiv

Že v prejšnjih prispevkih sem omenila, da zame osamitev v resnici niti ni tako zelo grozna, saj nekako ljubim samoto, mir in tišino, katere je ta hip res na pretek. Pa vendar tudi jaz v teh dneh nisem popolnoma sama. Poleg sebe imam osebo, s katero lahko izmenjujem ideje in razmišljanja, s katero si pripraviva kosilo in s katero si nenazadnje na tak ali drugačen način krajšam čas. In vsi tisti, ki so ta hip ostali popolnoma sami? Žalost me zaobjame že zgolj ob misli nanje.

Vir: osebni arhiv

Globoko sočustvujem s starejšimi ljudmi, ki te tedne samevajo med štirimi stenami, v strahu pred vsakodnevnimi grožnjami, ki odmevajo z vseh koncev sveta, brez obiskov in brez najosnovnejšega, nekateri celo brez kakršnega koli stika z zunanjostjo. Gledam vesti o domovih za ostarele in pri srcu me stisne misel, koliko izmed vas zdaj trepeta za svoje drage. V glavi mi znova in znova odmeva “V takšnem položaju bi se lahko znašli tudi moji ljubljeni”. To so težki časi za vsakega izmed nas, sploh pa so to težki časi za starejšo generacijo, zato je še kako pomembno, da jim damo vedeti, da smo v mislih z njimi, da jih imamo radi in da nismo pozabili nanje. Mnogi od slednjih namreč svojo dnevno rutino sestavijo z jutranjo kavo in klepetom, z nakupovanjem v trgovinah in lekarnah, z opravki na pošti in z obiski kulturnih dogodkov, društev in krožkov. Tokrat je vse od naštetega prepovedano in če že ne prepovedano, pa vsekakor nevarno početje, zaradi katerega tvegamo celo svoje življenje.

Vir: osebni arhiv

Žal mi je tudi otrok. Če se za trenutek postavim v njihovo kožo, verjamem, da jih je vest o tem, da bodo do nadaljnjega ostali doma, sprva močno razveselila. A kaj ko to še zdaleč niso počitnice in so le-ti kar naenkrat prikrajšani za svobodno druženje in brezskrbno tekanje naokoli. Le kako jim dopovedati, da preprosto ne morejo obiskati prijateljev, da so igrišča trenutno zaprta in da dedkov in babic ne bodo videli še nekaj časa?

Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv

Vse se je postavilo na glavo in nas prisililo v ponovno vrednotenje naših korakov, izbire določenih poti in posameznih odločitev. Zanimivo, kako so kar naenkrat še prej tako zelo bistvene stvari in opravki postali postranska skrb, medtem ko nam je poglavitno le to, da smo vsi zdravi in OK. Verjamem, da je vsaka življenjska prepreka vrsta lekcije, ki nam razprostre nova obzorja, kjer kristalno jasno postane tisto, česar morda sicer ne bi nikoli spregledali. Lahko se zgodi, da nas bo tudi tokratna izkušnja zbližala, sploh pa da nas bo naučila tega, da drobni koščki, malenkosti našega vsakdana niso nekaj samoumevnega. Morda bomo na jutrišnji dan od zdaj naprej gledali povsem drugače, morda nas je ta prisilna ustavitev na en način resetirala in morda se bo v nas zgodil le mini premik na boljše, pa vendar se bo zgodil. In tudi to nekaj šteje.

Lucy T.
Lucy T.

Ljubiteljica narave, besed, glasbe, potovanj, organiziranosti in seveda vsega, kar diši po lepoti in glamurju ...

1 komentar
  1. Zelo lepo in resnično.
    Tudi življenje bo malo drugačno in čas bo tisti, ki bo spletel majhne nitke zopet v celoto.
    Mir in tišina počasi že presedata.
    A samo z pozitivnostjo naprej bo svet vsak dan bolj razigran in sončen.
    Vse lepo

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.