Samo v temi vidimo zvezde

Včasih pomislim, da bi morala vse svoje sanje dati na papir, jih skupaj sešiti v obliki mogočnega zmaja in jih potem spustiti, naj gredo svojo pot. Kar vidim jih, kako se dvignejo visoko in izginejo med oblaki, čisto zraven žarečega sonca in potem še višje, do zvezd. In nikoli ne bi vedela, kdaj bi zmaj prispel nazaj ter kaj bi mi pravzaprav prinesel: morda novo življenje, nove prijatelje, novo ljubezen in novo deželo. Nekoč mi je nekdo rekel: “Bodi strpna do vseh tegob, ki jih nosiš v srcu in zahtevajo rešitev, ker te pridejo običajno takrat, ko jih najmanj pričakuješ.” Tako sem te dni pritisnila gumb z napisom “pavza” in si vzela nekaj več časa zase; sredi sprehoda mimo reke sem zagledala zelo lep prostor, v katerem se je zelena barva bohotila, kot bi bila iz pravljice. Vsi čarobni odtenki so strmeli vame, jaz pa sem storila nekaj, kar je zame pravzaprav zelo značilno: potisnila sem nos proti krošnji in opazovala močno dnevno svetlobo, ki je bila zdaj prisotna, zdaj nekoliko bolj skrita. V teh trenutkih se vsakič znova spomnim na vile in škrate ter pomislim, da me morda nekje z vrha tudi opazujejo in zelo dobro vedo, kaj imam v srcu. Rada verjamem, da obstajajo bitja ali energije onkraj naše domišljije in so hočeš nočeš z nami, kot varna senca, ki spremlja naše sprehode po robu sveta.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto: Biljana Babič
Foto: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

In te dni me spremlja tudi lavanda, tako neverjetno vijolična in dišeča, sproščujoča in preprosto večna, saj imam občutek, da jo najdem na vsakem koraku, po novem tudi na mojem balkonu, kar je še najbolj neverjetna pridobitev, glede na to, da nisem največja ljubiteljica sajenja in rož. Strah me je, da se jim kaj zgodi, predvsem pa, da jih bom narobe negovala. Sprašujem se, koliko vode in zemlje, ali se imajo dobro, ali se počutijo varne, ali imajo dovolj svetlobe … Vse okrog nas je živo in prav te dni imam občutek, da je narava zelo glasna. Sredi travnika pustim svetlobi, da prodre skozi obleko in razmišljam, ali je res, da gre slednja prej vate preko ran in se točno tam tudi najbolj blešči. Veliko negujem telo in se kopam v sivkinem olju (ni ga čez mamljive linije Dvorca Trebnik, 100 % naravne in tako nebeško sproščujoče), všeč mi je ta oblaček dobrega, ki me te dni tako zvesto spremlja, čutim ga v laseh in na prsih, globoko si ga vtrem v kožo, pa vendar: ali dovolj negujem svojo dušo? Ali sem dovolj pogumna, da začnem bitko, četudi vem, da je izgubljena, vendar jo zmorem vseeno začeti in speljati do konca zato, ker si želim preprosto preživeti? Ne glede na vse. Kot že milijonkrat rečeno: samo v temi vidimo zvezde.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto: Biljana Babič
Foto: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Včasih se mi tudi mudi, čeprav nisem človek hitrega življenja, a kaj ko je okrog mene vse bliskovito in površno, kot bi bila na robu vrtinca, ki me mamljivo kliče, mene, popolnoma retro žensko, ki ne želi teči, ne želi loviti sape, želi biti samo takšna, kot ji je bilo dano in namenjeno, nič več. Morali bi izklopiti vse, popolnoma vse, kar žali našo dušo, in bolj pogosto gledati s srcem, saj se v njem nahajajo edine prave oči. Moje so modre in imam občutek, da vidijo malo dlje, malo globlje, malo bolj pod površino, kar je dobro ali niti ne, o tem se še nisem odločila. Naše odločitve bi morale biti odsev naših upanj, ne pa naših strahov; za te podvige potrebujemo več časa zase in tisto subtilno zavest, ki nima nič skupnega z občutkom krivde ter ti omogoča, da si kdaj toliko sebičen, da preprosto postaviš sebe na prvo mesto in se imaš dobro. Kdaj pa ste bile ve na prvem mestu? Prav zares, in sicer tako, da ni bilo nobenih drugih ljudi, obveznosti ali misli, samo vaše življenje in želje, telo in zavest, samo to, kar ste, in nič drugega. Lewis Carroll, avtor čudovite knjige Alica v čudežni deželi, je nekoč izjavil: “Vem, kdo sem bil zjutraj, a sem se od takrat že parkrat spremenil …” Pomislim tudi na kralja iz knjige, ki tako modro sugerira: “Začni od začetka in pojdi do konca. Potem pa se ustavi.” Preprosto.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto: Biljana Babič
Foto: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Vse ženske nosimo v sebi delček Alice, vse se znajdemo sredi labirinta in iskreno ne vemo, kje se nadaljuje pot. Zato mi je všeč, ko vzamem Lewisovo knjigo v roke in odprem naključno stran, kjer piše tako:

“Mi lahko, prosim, poveste, kako se pride ven iz labirinta?”

“Vse je odvisno od tega, kam želite prispeti.”

“V resnici ni pomembno …”

“No, potem ni pomembna niti smer.”

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto: Biljana Babič
Foto: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Danes je dan, ko želim začeti preprosto tam, kjer sem.

podpis

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

6 komentarjev
  1. Tudi z moje strani hvala! Tole vprašanje “Kdaj pa ste bile ve na prvem mestu?” me je presunilo…ne spomnim se in dalo mi je mislit!
    Smem zvedet, od kod je čudovita obleka?

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.