Se strinjam z moško pripombo, da nam primanjkuje spoštovanja, ženemo se do onemoglosti in potem je vedno tako, da karkoli naredimo, je samoumevno, zelo pričakovano in pač "po žensko". Ker zmoremo. Pa vendar ... ali je temu res tako?
O tem, da vsak bije svojo bitko, ni dvoma, vendar je tako, da se nekateri nahajajo na dnu, drugi nekje vmes, tretji visoko zgoraj in se že spremenijo v mavrico. In potem se kolo spet obrne in ponovimo vajo. Vsakič znova. Kot otroci v prvem razredu šole življenja.
Če imate za seboj dolgo zvezo, je najbrž tako, da ste se osebe že navadile, a prav bi bilo, da v vas še vedno sproži metuljčke v trebuhu in seveda obratno. Nemogoče? Niti ne, če sledimo določenim napotkom, vsaj tako trdijo psihologi in raziskovalci.
Čarobno je biti del teh sprememb in jih zaznati, kot bi se sprehajali po življenjski poti in samo srkali stvari, ki se hote ali nehote zgodijo okoli nas. Teh je veliko, ste opazile?
Morda je zato, ker sem se v mislih poslovila od poletja in kopalk, deloma tudi zato, ker ima jesen neverjeten čar in vedno diši po novih začetkih, moja inspiracija intimna in skoraj domača.
Všeč mi je bila misel, da lahko tudi med ljudmi obstaja večnost, v dobrem in slabem.
Življenje je sestavljanka. Včasih imam občutek, da imamo že ob rojstvu vse kose, a jih zaradi nepričakovanega viharja, ki se tu in tam zgodi, nekam založimo.
Ko pogledaš sončni zahod, ugotoviš, da lepota lahko včasih traja le nekaj trenutkov. Ko pa zjutraj zagledaš vzhod, se zaveš, da življenje od nas zahteva samo strpnost, da lahko vse skupaj ponovno doživimo.
Indijanci so že vedeli, pa ne samo to, tudi marsikaj drugega. Zato vas zdaj sprašujem: katerega volka boste nahranile?
Obožujem življenje in te počasne dneve, ko me zvečer spremljajo črički in je nebo polno zvezd; z malo sreče zagledam komet, kot zadnjič ponoči, in mi ta neskočna žametna odeja, ki se razprostira tik nad mano, vzame sapo.
Strah je najbolj normalen odziv, ko stopimo iz običajnih tirov. Vsakič, ko se lotimo nečesa novega in drugačnega, nam notranji glas govori, da nam bo spodletelo, da nismo dovolj sposobni, da ne bomo uspešni.
Verjamem, da ima vsaka izmed nas svoje zgodbe pod senčnikom: prebiranje romantičnega romana, ki ti na koncu ne pusti prav nič filozofskega, temveč le čarobni občutek, da je vse na svojem mestu, je nekaj povsem edinstvenega.