Zaprem oči in sem tudi jaz tam, brez skrbi, že štejem oblačke in razmišljam o kopalkah, potem pa hop, v vodo, ki je ravno prav hladna. Idealna zato, da me odnese daleč stran.
Obožujem življenje in te počasne dneve, ko me zvečer spremljajo črički in je nebo polno zvezd; z malo sreče zagledam komet, kot zadnjič ponoči, in mi ta neskočna žametna odeja, ki se razprostira tik nad mano, vzame sapo.
Prevečkrat imamo doma pospravljene stvari, za katere menimo, da so le za "pomembne trenutke". Podobno je z oblekami: tiste najlepše ne oblečemo nikoli, ker je za "posebne priložnosti". Pred mnogimi leti sem ugotovila, da je moja posebna priložnost vsak dan.
Ko začutim te stvari imam občutek, da srce dela prevale: hop, hop, kot majhen otrok, zadovoljen preprosto zato, ker je živ.
Včeraj sem ujela kanček brezhibnega življenja, zato vam danes želim prav to: sončen dan in brez težav. Objem.
Ni nam treba iskati družbe ali partnerja, da bi se počutili srečni, potrebno je najti mir v sebi. Daleč od tega, da bi bilo lahko, a ko si enkrat tam, so vse težave nekoliko manjše.
Verjamem, da ima vsaka izmed nas svoje zgodbe pod senčnikom: prebiranje romantičnega romana, ki ti na koncu ne pusti prav nič filozofskega, temveč le čarobni občutek, da je vse na svojem mestu, je nekaj povsem edinstvenega.
Nekaj sekund, največ minuto, breztežnostno lebdim v milnem mehurčku, kot bi bila v drugi dimenziji, daleč od sveta, in opazujem plažo iz zraka. Nimam preteklosti in ne potrebujem prihodnosti.
In tukaj je čudovita stran zrelosti, ko se nehaš bati samote in tišine, pravzaprav uživaš v trenutkih, ko se okoli tebe ne dogaja nič.
Ljudje, ki so odšli, izkušnje, ki jih imamo, ljubezen, ki ti je zlomila krila, prijateljica, ki živi predaleč, so stvari, ki jih v resnici nismo izgubili. So del nas in naše zgodovine.