Tu in zdaj: Nives Mahne Čehovin o haikuju in umetnosti življenja

V življenju je tako, da stvari pridejo k tebi. Včasih jih sicer iščeš, a v resnici je vedno tako, da te najdejo takrat, ko si pripravljen. S knjigami imam zelo poseben odnos. Ljubezen. Spoštovanje. Radovednost. Nives je prišla do mene preko virtualnega sveta, ki ga sicer preveč niti ne maram, a poslala mi jo je moja najboljša prijateljica, za kar sem ji hvaležna. “Morda te bo zanimalo,” je rekla. Ker pa smo ženske vse čarovnice, je tako, da je dobro vedela, koliko me bo zanimalo. Knjiga je polna sporočil, če jih seveda znaš ujeti. Zelo enostavna in hkrati zapletena, zato tudi izrazito ženska. Jo morate prav poiskati, da jo razumete in si jo potem privoščite po malih dozah, kot angelska sporočila, ki se te dotaknejo le takrat, ko zanje zaprosiš. Sledi pogovor z avtorico Nives Mahne Čehovin.

Vir: Osebni arhiv

Tu in zdaj, začnimo torej pri naslovu tvoje knjige, ki se je najbrž kar zgodila. Hkrati je premišljena, subtilna, zelo ženska. Zakaj torej »tu in zdaj«?

Pred tremi leti, ko sem pripravila svojo prvo samostojno razstavo haikujev in fotografij, sem začutila, da je to naslov, ki najbolje ubesedi, kar sem si v tistem obdobju življenja zaželela zase. Biti bolj prisotna v vsakem trenutku, ne ves čas nekam hiteti. Ker sem prevajalka, je moj delovni ritem že po naravi ‘natempiran’, imam pa tudi družino in ukvarjam se še z drugimi rečmi, zato mi čas res hitro teče. Dandanes je vsepovsod veliko informacij, dogajanja, izzivov … Želiš si čim več spoznati, čim več doživeti in kar naenkrat je tvoje življenje eno samo hlastanje po nečem. Zdi se ti, da ves čas nekaj zamujaš … In vidiš, da se podobno dogaja tudi drugim. A vsega, kar se ti ponuja, res ne moreš izkusiti v enem življenju. Kako torej upočasniti čas, kako v poplavi vsega mogočega najti tisto, kar je tvoje, kar je res zate?

Zdi se mi, da je odgovor ustvarjalnost – in to v kakršnikoli obliki. Tista, ki te razveseljuje v dno duše, da kar ‘zapredeš’ od ugodja. Lahko je čisto preprosta. Ni nujno, da so to samo glasba, slikanje, pisanje … in druge priznane umetnosti, ustvarjalni smo lahko ves čas, v vsem, kar počnemo. Sama nisem prej niti pomislila, da bo moja ustvarjalnost planila na dan v obliki haikujev. V meni je sicer bila neka plaha želja, da bom morda nekoč napisala knjigo, a to se mi je zdelo še zelo oddaljeno, saj nisem niti vedela, o čem naj bi pisala.

Nato se mi je ubesedil prvi preblisk, čisto spontano, ko sem na morju zvečer gledala v sonce. Imel je ravno 17 zlogov in je bil torej kar haiku. Zapisala sem ga, potem pa se je nekaj v meni ‘odprlo’ in haikuji so se pričeli zlagati drug za drugim, v vseh mogočih trenutkih. S seboj sem vedno nosila beležko, da sem jih zapisovala. Spomnim se, da sem celo preverila teorijo o haikujih, ker se mi je zdelo nenavadno, da se mi misli zlagajo ravno v tej obliki. Sproti sem jih povezovala s fotografijami, teh imam res veliko, a so bile dotlej samo na mojem računalniku. Pri ustvarjanju sem v sebi začutila mir in še neko posebno lahkotnost, da me je kar odneslo. Med pisanjem in tudi med fotografiranjem sem se počutila kot v nekakšni ‘kapsuli’ – čas je tekel čisto drugače. Po treh letih je nato dozorela zamisel, da svoje ustvarjanje predstavim še v knjigi. Namenoma sem ohranila enak naslov, saj mi je živeti čim bolj ‘tu in zdaj’ še vedno izziv.

Vir: Osebni arhiv

Všeč mi jo je odpreti in naključno izbrati misel, ki je vedno ta prava, kot bi imela knjiga v sebi kanček čarovnije, saj smo vse ženske tudi čarovnice ali vsaj rada verjamem, da je temu tako. Katera fraza te morda najbolj zaznamuje?

Knjiga je bila skrbno sestavljena in oblikovana. Dejansko je vsak haiku, skupaj s fotografijo, sporočilo zase. Pravijo, da je lahko že en haiku na dan dovolj, da nekaj v tebi vzbudi in o tem malo razmisliš. Sama pa sem tudi med nastajanjem knjige ozavestila, kako rada imam sonce, ki ni samo žareča zvezda tam daleč na nebu, ampak veliko več … Vse to sem odkrivala sproti, ko sem se še malo bolj poglobila v ‘fenomen sonca’. Nič čudnega, da so ga na takšen ali drugačen način častile vse civilizacije. Naključno ali ne, celo rodila sem se na poletni sončev obrat, 21. junija.

Uživam v naravi, še posebej v družbi dreves in vode, a po značaju nisem samotar, ker imam rada ljudi, smeh, tople pogovore … Vse te vezi, ki se tkejo med nami. Preveč drame si ustvarjamo in vse jemljemo tako resno, a celo življenje delujemo v prepletu najrazličnejših odnosov in vplivamo drug na drugega. Kot nitke v tkanini. To je lepo povedal že Leonardo Da Vinci: »Nauči se gledati. Spoznaj, da je vse povezano z vsem.« Sama tudi trdno verjamem, da se dobro z dobrim vrača, tudi zaradi nešteto izkušenj, ki mi to ves čas potrjujejo. A zdaj bi rekla, da se še najbolj najdem v misli: »Obožujem sonce, še posebej tisto v očeh.« Zapisala sem jo tudi v knjigo in na svojo spletno stran, tako da je zdaj to še moj ‘moto’.

Vir: Osebni arhiv

Besede se kar prepletajo, podobe zaplešejo pred očmi, knjiga postane živa, kot otrok. Kakšno je njeno sporočilo in zakaj nas lahko spremeni oziroma poskrbi, da smo boljše?

V knjigi so tri poglavja, posvečena naravi, življenju in ljubezni v različnih odtenkih. V četrto pa sem dodala še nekaj besedil, ki se dotaknejo različnih ‘svetov’ v nas. V knjigo sem želela vtkati tudi energijo sonca, in pravijo, da se jo čuti. Vsak haiku ima svojo fotografijo in skupaj sta celota, saj se dopolnjujeta ali nadgrajujeta. Ko bralci prvič primejo knjigo v roke, največkrat rečejo: ‘Ooo, kako je lepa!’ Zanimivo je, da jo najprej kupijo sebi, potem pa naročijo več izvodov, da jo podarijo še drugim. Vanjo lahko napišem tudi posvetilo, vsaki pa dodam še knjižno kazalko s haikujem. Dobila sem precej odzivov, da knjiga poboža po duši, da je sončna in pozitivna. To me še najbolj razveseli, saj vsi potrebujemo drobne spodbude in nežne opomnike, da svet le ni tako ‘grob’, da je v njem veliko globljega, kar lahko še odkrijemo, in tudi veliko čudežnega, lepega. Pa tudi znotraj nas je veliko čudežnega, kar še lahko odkrivamo in delimo z drugimi.

Na fotografijah so tudi detajli, ki jih oko morda sprva ne opazi. Takšna je na primer fotografija, ki skriva malega pajka in ob njem še srček. Tudi to je eno od sporočil knjige – da je še veliko lepega v tistem drobnem, subtilnem …, kar opazimo, kadar temu posvetimo pozornost. Tudi haiku je po svoji obliki ‘drobna pesem’, ki veliko pove.

Vir: Osebni arhiv

Si mama in žena, sicer pa prevajalka in lektorica za angleški in slovenski jezik. V svetu črk in besed se že od malega počutiš doma. Kaj je zate beseda in kakšen je njen pomen v svetu, ko je vse digitalno, hitro, površno in na pol nedokončano?

Verjamem, da imajo besede veliko moč – čisto vse, tudi tiste najbolj vsakdanje, ki jih izgovarjamo mimogrede. Vsaka ima svojo vibracijo, energijo, ki lahko dvigne ali potlači, razburi ali potolaži … Besede so mi res blizu že od malega in sem, odkar sem se pri petih naučila brati, zaljubljena v knjige. Te so kot nekakšni vzporedni svetovi, saj te prav besede, tiste drobne črke v njih ‘aktivirajo’, da za nekaj časa preklopiš s te realnosti na neko drugo. Vsako branje je na nek način potovanje – knjiga te potegne ‘na krov’ in greš! Vse okrog tebe takrat izgine. Verjamem, da je prav zato še vedno priljubljena in cenjena, kljub vsej tehnologiji.

Verjetno ni naključje, da sem si izbrala poklic, ki ima toliko opraviti z besedami, saj uživam, ko jih sestavljam in prenašam sporočilo iz enega jezika v drugega. Zato je prevod vedno neka izbira, kajti vse je mogoče povedati na več načinov. Ko izbereš točno določeno besedo in jo povežeš z drugimi, ustvariš edinstven preplet in mu s tem vdihneš življenje pa tudi malo svoje energije. Ni naključje, da rečemo, da moramo ‘dobro izbrati besede’ ali nagovoriti ‘z izbranimi besedami’, pozorni pa smo tudi na njihov ton. Besede lahko zbodejo, ranijo …, lahko so puhle, prazne … ali pa sežejo do srca, navdihnejo. Dati besedo, beseda ni konj, prazna beseda nima ugleda … vse to je že vtkano v naš jezik. Zanimivo je tudi, da je lahko beseda obenem vidna podoba, zvok in misel – kar troje v enem. Victor Hugo je zapisal: »Kajti beseda, to je treba vedeti, je živo bitje.«

Besedila se danes pojavljajo v različnih oblikah in medijih, prednost knjige pa vidim v tem, da se je lahko tudi dotaknemo in nas ne zadovolji več, če jo samo gledamo na različnih ekranih. Prijeti lepo knjigo v roke je še vedno užitek, zato morda knjiga spet postaja nekaj ‘ekskluzivnega’. Slovenci nasploh zelo radi beremo knjige in jih vse pogumneje tudi pišemo. To opažam v zadnjem času, ko dobivam v lekturo vse več knjig avtorjev, ki se odločijo, da bodo prvič izdali knjigo. Tisto na papirju.

Vir: Osebni arhiv

In za konec, seveda, kaj je haiku ter koliko težko je bilo pisati v tem slogu, ki je zelo strnjen in hkrati tako zelo globok?

Zanimivo je, da so haikuji na Japonskem zelo stara umetnost, vrhunska poezija, ki jo pišejo že več stoletij. Pisci, pravijo jim haidžini, so zelo cenjeni. Sicer pa so haikuji zdaj razširjeni že po vsem svetu, ponekod jih učijo že v osnovni šoli. Tudi v Sloveniji imamo mednarodno nagrajene haikuiste.

Tradicionalna oblika haikuja ima tri vrstice, v katerih je natanko 17 zlogov. V prvi vrstici 5, v drugi 7 in v tretji 5 – nič več in nič manj. Izziv je čim bolj zgoščeno povedati čim več. Tradicionalni japonski haikuji so zenovski, močno povezani z naravo. Moji so sodobnejši – nekateri govorijo o naravi, ostali pa imajo drugačne, življenjske teme. So kot prebliski ali misli, ki dajo misliti ali vzbudijo občutek. Nekateri v tretjem poglavju imajo erotični pridih …, so malo nagajivi. (smeh)

Bralci jih zelo različno doživljajo, saj v haikuju in fotografiji vsak vidi in občuti nekaj svojega, zato je možno prav vse in je vse prav. Haidžini pravijo, da haiku vse pove sam in da se pri drugem branju ne pusti prebrati enako kot prvič.

Lahko rečem, da so zahtevnejši za pisanje kot za branje. Na silo haiku težko sestaviš, ker preprosto ne ‘zveni’. Ko pride navdih, se prave besede zložijo v kupček in mene takrat preplavi ‘hecen’ občutek. Težko ga opišem, nekaj podobnega kot trenutek, ko prvič v letu zaplavaš v morje ali objameš koga po dolgem času. Ali kadar tiho sediš v krošnji in zobaš rdeče češnje. Si preprosto tam in srkaš vase trenutek.

Vir: Osebni arhiv

Nives en izvod svoje knjige podarja. Sodelujete tako, da delite link z intervjujem in pošljete svoje podatke na darilo@glitter.si. Srečno vsem! Knjigo lahko naročite tudi na spletni strani www.prevajalka.com pod zavihkom KNJIGA TU IN ZDAJ, na nives.mahne@siol.net ali pa pokličete na 031 522 894. Cena je 21 EUR.

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Naroči se na naš YT kanal
Holler Box