Ne mislite, da je vse rožnato. Sem doma z bronhitisom, ki meji na pljučnico, vročino in kašljem, za katerega je najbrž tako, da drži budne vse sosede, ampak se ne dam. Danes sem ležala pod odejo in skozi okno gledala meglico. Razmišljala sem, da je tudi v bolezni nekaj zanimivega, če denimo ležiš in lahko ustaviš lep trenutek, kot je bil ta. In potem sem razmišljala, koliko imam še za narediti, koliko obveznosti, prispevkov, sestankov. In takoj za tem me prešine misel: morda bom uspela, če pa ne bom, tudi prav, ker se bo svet vrtel naprej. Včasih je dobro vedeti, da center vesolja nismo mi, temveč vesolje samo.
Ko sem potrta, nalakiram nohte
Saj vem, da se sliši bizarno, a me sprošča in običajno je tako, da še Sofia pomoli zraven majhno ročico in potem je veselje. Ne vem, zakaj me ta obred sprošča, morda zaradi natančnosti, ali zato, ker ga doživljam kot nekaj le zase. In všeč mi je, ko si vzamem čas, denimo zvečer, in potem tipkam članke, hkrati pa nanašam sloje tako, da pridem do najbolj intenzivne barve.
Objamem se dnevno
In srčno upam, da to delate tudi ve. Objemi so terapevtski in moj je prav poseben, ker me dnevnik hvaležnosti dobesedno sili, da vsako jutro napišem nekaj na temo Jaz sem … Torej močna, zdrava, zadovoljna, vesela, realizirana, rojena pod srečno zvezdo in še kaj bi se našlo. To je moj jutranji objem, ko sebe spomnim, koliko imam in koliko še pride. Povem vam, da je tako lažje začeti dan.
Benetke dobro denejo
Imamo srečo, ker živimo v državi, ki je majhna in nam omogoča skok tu in tam brez večjega napora, kar tako, za en dan. Prejšnji teden sem se odpravila v Benetke in prav uživala na vodi in med maškarami. Sicer ne ravno obožujem pusta in se sama ne šemim, ampak Benetke imajo svoj čar, kot kava v Caffé Florianu za 17 evrov. Saj ni vredna, vredno pa je vzdušje.
Seveda je lahko vedno bolje …
Sem osredotočena na tukaj in zdaj, saj obstaja le ta trenutek, vendar vem, da je vsem nam dano veliko in zato veliko lahko dosežemo. Tu in tam me ovira strah za zelo čudne stvari: da nekaj ne bi uspelo, da ljudje ne bi razumeli, da sama ne bi bila zadovoljna. In potem na zidu pred sabo zagledam napis: bolje je narediti veliko napak kot pa ne tvegati. Zato tvegam, tudi za najbolj banalne stvari, da slučajno česa ne zamudim, ker življenje ima nešteto poti in vsaka je po svoje zanimiva.
… Lahko pa bi bilo tudi slabše
Veste, zakaj? Ko pogledam okoli sebe še vedno opažam precej nezadovoljstva. Niti ne nezadovoljstva v smislu, da so ljudje sami nezadovoljni, bolj imam občutek, da se obesijo na pričakovanja in so potem razočarani. Prav včeraj sem se pogovarjala s prijateljem in mu rekla, da nisem v njegovi glavi, zato ne poznam njegovih pričakovanj in če so, so njegova, zato ne sme kriviti drugih, če se počuti razočaranega. Kaj ko ne bi pričakovali? Kaj ko ne bi razmišljali toliko o tem “Kaj bi drugi moral storiti …” in se bolj osredotočili na to, kaj sami lahko naredimo? Ko prideš do te faze, se počutiš, kot bi ti nekdo vzel rukzak, poln kamnov. In dobro veš, da ga nikoli več ne boš dal gor.
Drage bralke, danes zvečer je naš dan! Ob 20.00 vas čakam z novo oddajo o modi Glitter z Lorello. Vesela sem, da ste del te zgodbe!