Če sem iskrena, lahko rečem, da bi lahko podobno kolumno napisala tudi pri tridesetih, saj sem bila takrat prav tako prepričana, da sem v najboljših letih. Pa ne samo to, srčno upam, da boste lahko čez deset let brali še en zapis z istim ali podobnim naslovom, saj ima vsako življenjsko obdobje svoj čar, sploh takrat, ko uspeš najti neko ravnovesje med telesom in dušo, zunanjo in notranjo lepoto, med tem, kar si in kar želiš biti. Štirideseta so prav gotovo prelomnica. Ugotoviš, da nisi več dekle, če pa si povrh vsega tudi mama, ti je od samega začetka jasno, da nikoli, resnično nikoli več ne boš na prvem mestu. Oziroma tako, morda še boš, na stara leta, ko bo okrog tebe vse brezhibno in urejeno in takrat bo tudi napočil čas za potovanje okrog sveta ali romantično križarjenje v dvoje na Karibih. Ne vem, tako nekako si predstavljam svoja sedemdeseta.
Te dni sem nekje na robu in hkrati tudi na novem otoku, kjer lahko raziskujem kotičke, ki jih nisem še nikoli videla, in barve, ki postajajo vse bolj zanimive. Sem končno zelo zadovoljna s tem, kar imam in ni mi več tako žal za stvari, ki jih nimam, najbrž tudi zato, ker menim, da še pridejo. Na tej poti me je mala Sofia naučila veliko: pokazala mi je luč takrat, ko je nisem videla, in tudi izhod takrat, ko se mi je zdelo, da ga ni. In naučila me je poslati stvari k vragu, se usesti na preprogo in igrati z barbikami, teči po igrišču z žogo in se spuščati po toboganu, medtem ko me marsikatera mama začudeno gleda. In jaz sem se naučila spustiti stvari iz rok, sploh takrat, ko postanejo neznosne, preprosto si rečem: »Ok, Lorella, zdaj je tega dovolj, nehaj.« In takrat je ta moj čudežni otrok najbolj srečen; imam občutek, da se še kako dobro zaveda, da je dosegel cilj in me ponovno dobil kot 100 % mami, brez drugih tegob, misli ali življenjskih vprašanj. Samo jaz.
Naučila sem se reči hvala in razmišljati o tem, da stvari niso samoumevne, da imam veliko, ker na nebu sijejo dobre zvezde in me tudi čuvajo, med njimi pa je ena še posebej sijoča, ki z mirno roko in modrimi očmi zna pobožati moje srce. In naučila sem se, da je prijateljstvo zelo dragoceno, kot bi se nahajali v rudniku in samo enkrat v življenju našli najbolj lesketajoče diamante. V resnici veš, da so nekje skriti, težava pa je v tem, da jih je treba najti. Manj govorim in več poslušam, sem bolj pozorna na malenkosti in prej vržem stvari čez ramo. V moji naravi je, da težko pozabim, znam pa oprostiti in ne kujem zamer, resnično nikoli.
In to je tudi moj čas. Čas ženske, ki se brez slabe vesti sprehaja po najljubšem mestu z mislimi med oblaki, je lahko dve uri v parfumeriji zato, ker je zaljubljena v šminke, se zaklepeta s stilistom v ameriški trgovini in nasmeje do solz. Ali je v hotelski sobi in se zagleda v nebotičnike ter dobrih dvajset minut opazuje, kako se svetloba spreminja skoraj vsako minuto. In potem zapre oči, globoko vdihne in ima občutek, da je v srcu neverjetno mirno. In vse na svojem mestu. Ker ima 40 let in je zdaj normalno reči Ne, pa ne samo enkrat, tudi večkrat, četudi se kdo užali. Ker smo vsi v gibanju, kot življenje, divja reka, ki me kar pogoltne in včasih tudi potisne pod vodo. A nič zato, še vedno sem tukaj, in se počutim noro živo, pravzaprav živo, kot še nikoli.
