Nagnjena sem k temu, da preveč opravičujem ljudi in vedno najdem tisto pozitivno plat, čeprav visi na nitki, ter se nanjo obesim zato, ker ne maram negativizma. Če me kaj zna hitro zmotiti, potem so to ljudje, ki veliko tarnajo in tudi takšni, ki se ne znajo ustaviti. Vsi imamo notranje meje in te meje definirajo notranje prostore, ki jih varujemo kot zaklade, ker ne obstajajo ključi, obstaja samo naše dovoljenje, koga pač spustimo tako blizu in koga ne. In veste, kaj? Mislim, da ni nujno imeti razloga ali obrazložitve, ker smo najbrž dovolj zrele in velike, da tu in tam kaj naredimo brez ceremonij, preprosto zato, ker tako čutimo. Pri teh letih sem se naučila zelo pomembne lekcije: če je nekaj, kar povzroča bolečino mojim očem, potem neham gledati. Če povzroča bolečino mojim ušesom, neham poslušati, in če povzroča bolečino mojemu srcu, potem neham opravičevati.
Življenje zahteva prostor. Kot bi bilo velika garderobna omara, ki je lahko nabita s starimi, nepotrebnimi oblekami ali povsem pospravljena in tu in tam celo prazna zato, da sprejme kaj novega. Zaradi cone udobja in našega občutka varnosti je nedvomno tako, da je lažje imeti vse pod kontrolo in vse kotičke zapolnjene, da se slučajno ne bi počutile same. A to so misli naših strahov, ki nimajo nikoli prav. V resnici je že zdavnaj vesolje poskrbelo, da smo obkrožene z ljubeznijo in ljudmi, ki nas imajo radi, nekateri pa se še učijo, kako bi nam to pokazali, zato jim ne gre zameriti, konec koncev je to njihova pot in ne naša. Ne pozabite, da kritiziranje, blatenje, opravljanje ne peljejo daleč in niso nikoli prava izbira. Prava izbira je lahko le pozornost, prijaznost, pomoč in ljubezen, vedno in brezpogojno, tudi takrat, ko nam je izredno težko. Ko opravljate določeno osebo, vedite, da o njej niste povedale prav ničesar, povedale pa ste veliko o sebi.
Če si dovolj močen in sprašuješ z ljubeznijo, te zna odgovor tudi presenetiti. Mnogokrat sem naletela na zaprta vrata in neštetokrat sem se vprašala, zakaj. Potem sem razumela, da zakaja ni, so samo dejanja ljudi, ki niso na naši frekvenci in je kar dobro, da ostanejo tam, kjer so. Konec koncev je svet dovolj velik zato, da ima vsak izmed nas vrtiček s stvarmi, ki so mu najbolj pri srcu; ni nujno, da razumemo ali se strinjamo s tem, kar goji sosed, bolj je pomembno, da poskrbimo za naše biljke, da imajo dovolj sonca, vode, prijaznih besed in, ponovno, dovolj ljubezni. Kajti na koncu se vse vrti samo okoli tega: ljubiti in biti ljubljen, najti ljubezen v vsaki stvari in jo ustvariti tam, kjer imamo občutek, da je prav ni dovolj. Mislim, da sovražnikov ni, prej bi rekla, da se sami odločimo, kje bo naša naklonjenost bolje cvetela in potem sledimo svoji poti, kar je tudi naša pravica. Tako nekako je zapisano v starih knjigah in v srcu zemlje, tako so nas naučili v šoli ter doma in v času, ko zna biti svoboda prava utopija, je dobro, če se znamo boriti vsaj za te notranje svetove.
Bili so časi, ko sem bila zelo jezna. In ta jeza je poskrbela, da sem spregledala veliko dobrih stvari. Nekako tako, kot da sam sebi koplješ jamo in poskrbiš, da postaneš zoprn drugim. Vrtela sem se v krogu istih čustev, ki me kar niso spustila: včeraj, danes, jutri, vedno podobne misli in nobene pametne rešitve. Potem sem se odločila, da nisem sama in je svet že postavljen tako, da se znajdemo v določeni situaciji le zato, ker jo lahko tudi premagamo. In ljudi srečamo tudi zato, da nam pokažejo druga videnja. To ne pomeni, da se bomo strinjali ali da bomo noro srečni, pomeni pa, da se imamo možnost spremeniti in morda postati boljši, kar je konec koncev smisel življenja. Odpustiti je edina prava pot. In biti hvaležen za vse strahove, solze, neprespane noči in nerazumljive trenutke. Ko v sebi sprejmeš te procese, potem zagledaš tudi luč. In ugotoviš, da ni bila nikoli daleč, samo ti si gledal v napačno smer. Vsaka oseba v našem življenju je tukaj z razlogom in ta razlog je vedno povezan z ljubeznijo. Danes, ko se mi zgodi kaj slabega, vem, da imam veliko razlogov zato, da postanem besna na osebo, imam pa tudi veiko možnih razlogov zato, da jo nagradim z ljubeznijo.
Začelo se je, kot bi bila igra, in postalo je življenjsko vodilo. Morda ne bom nikoli razumela, kaj se dogaja v življenju tistih, ki se dotaknejo moje poti. Lahko pa vedno razumem, kaj se dogaja z mano.
