Saj vem, zdaj bom vsekakor naletela na koga, na drugi strani, ki si bo mislil, da sem najbrž pijana. Prisežem, da nisem. In vem, da je Gucci znamka, ki ima v tem trenutku največ sledilcev na Instagramu, kar veliko pove o tem, koliko je slavna. A slava ni vedno povezana z lepoto, še manj z estetiko, gre pa z roko v roki s senzacionalizmom. In Gucci je senzacionalen. Samo pojavi se in že vsi govorijo o njem. Malo pa je tudi prisotna sreča, saj so ga milenijci takoj osvojili in vzeli za svojega. Kristalno jasno mi je, zakaj: ker je popolnoma zabrisal meje med ženskim in moškim, lepim in grdim, dnevom in večerom, zakonitim in nezakonitim, treznim in pijanim.
Ok, sem konzervativna, nisem pa “zabita” in zdi se mi, da znam še vedno razumeti, kaj je lepo in kaj ni, kaj je izvedljivo in kaj ni. In seveda je revija le spektakel, ki ni nujno mišljen za ulico ali vsakdanje življenje. No, pri Gucciju bi rekla, da so se resnično osredotočili na pisto in jih ni niti zanimalo, kaj se bo zgodilo kasneje. Prepričana sem, da bodo v butikih veliko bolj nosljivi kosi in tudi Gucci make-up, ki so ga pred kratkim lansirali, ima zelo lepe, zanimive barve ter pripomočke, s katerimi lahko ustvariš dober, predvsem lep videz. Nisem prepričana, da je to, kar smo videli na reviji za poletje 2020, lepo. In da, seveda, lepota je relativna, a obstajajo tudi meje. Ko jih prekoračiš, je tako, kot bi delal za velik cirkus, kjer je dejansko dovoljeno vse. A kot vemo so v cirkusu ljudje pod šotorom in živali v kletki.
Mediji so se kar razpisali o novem kodeksu estetike. Zelo pametno in previdno niso uporabili besede “lepo”, je pa bila ta revija zelo komentirana in tag-ana, kar me ne čudi. Zanima me bolj, katera od vas bi šla na ulico s temi oblekami, četudi nosijo napis Gucci, ali s podobnim obrazom, četudi je make-up narejen z Gucci make-upom. Ker jaz, iskreno povedano, ne bi. Na koncu revije manekenka Yaya Bones dvigne roke in na dlaneh opazimo napis:
Mental health is not fashion – mentalno zdravje ni moda.
Revija namreč ponuja kar nekaj outfitov, ki spominjajo na prisilne jopiče. Marsikdo je pomislil, da bi bila ta gesta lahko žaljiva do tistih, ki so žal te jopiče dejansko nosili ali so šli skozi hudo depresijo in okrevanje v bolnici. Privrženci oblikovalca so takoj odgovorili, da Alessandro Michele prav gotovo podpira vse, tudi tiste, ki so mentalno prizadeti in da je modna revija pač “fashion show”, se pravi modni spektakel. Ker sem jaz zelo, ampak resnično zelo staromodna za ta svet, lahko samo rečem, da bi se lahko kakšen psihiater prostovoljno javil za sanacijo ekipe Gucci s kreatorjem vred, ki je rahlo izgubil kompas ter smisel za modo. In naj še dodam, da kljub Instagramu, milenijcem in masivni podpori pri reklamnih kampanjah, žensk ne pozna niti malo.