Od ljube prijateljice sem dobila to sporočilo in ga delim z vami. Morda ste ga že prebrale in tudi poslale naprej, morda se boste le za trenutek ustavile tukaj pri meni in tudi tako je prav. Besedo “potem” bi morali kar izbrisati iz našega slovarja, ali vsaj veliko bolj paziti, kdaj in kako jo uporabimo. V svojem življenju sem imela nekaj ključnih “potem”, ki so se zelo slabo končali, kar pa je najhujše, je, da me niso izučili. Še vedno je marsikdaj “potem” dober izgovor, podobno kot takrat, ko počistim garderobno omaro in stvari odnesem v klet. Ker dobro vem, da nisem nič naredila, samo preložila, da niso pred mojimi očmi, a še vedno so. No, in tukaj je bistvo vsega.
Komaj se je dan začel in … že je šesta ura zvečer. Pravkar je prišel ponedeljek in že je petek. In meseca je konec in leta je skoraj konec in že 40, 50, 60 ali več let našega življenja mine in zavemo se, da smo izgubili starše, prijatelje. In zavemo se, da je prepozno, da bi šli nazaj. Torej … poskusimo kljub vsemu uživati čas, ki nam je ostal. Ne nehajmo iskati aktivnosti, ki jih imamo radi, dodajmo barvo v našo sivino … Nasmehnimo se majhnim stvarem v življenju, ki so balzam za naša srca. In kljub vsemu moramo nadaljevati uživanje v času, ki nam je ostal. Poskusimo izločiti besedo “potem” …
Bom naredil potem …
Bom povedal potem …
Bom razmislil o tem potem …
Puščamo vse za kasneje, kot da je “potem” naš, kajti to, česar ne razumemo, je:
Potem je kava mrzla …
Potem se spremenijo prioritete …
Potem je čar minil …
Potem zdravje mine …
Potem otroci zrastejo …
Potem se starši postarajo …
Potem so obljube pozabljene …
Potem dan postane noč …
Potem se življenje konča …
In potem je često prepozno …
Torej ne puščajmo ničesar za kasneje. Ker medtem ko rečemo, “se vidimo kasneje”, lahko izgubimo najboljše trenutke, najboljše izkušnje, najboljše prijatelje, najboljšo družino. Dan je danes, trenutek je sedaj! Nismo več v letih, ko si lahko privoščimo, da prestavimo na jutri, kar je treba storiti sedaj.
Meni je dalo misliti in srčno upam, da tudi vam.