Nekoč so živele tri ženske. Rada bi napisala punce, čeprav vem, da ta beseda ni ravno knjižna, a jo vseeno veliko uporabljam. Tri dobre čarovnice istega plemena, vse ravno prav navihane, hkrati zelo povezane, a vsaka s svojo zgodbo, domišljijo in vizijo. Začela bom pri mami, ker mi je skupaj z očetom dala vse, kar imam danes, predvsem pa temelje, moč in samozavest, da nisem nikoli zašla s poti in če sem slučajno šla, sem vedno našla pot nazaj. Vem, da me je rešila njena podzavest, da bi vedno našla prave odgovore na vsa moja vprašanja in tudi prave ljudi, ki sem jih prevečkrat zgrešila. Mama Isabella, stara prav danes 83 let, je znala biti luč, varen pristan in odličen poslušalec. Znala je postavite meje, a nikoli na grob način, znala je ujeti misli, še preden so se v moji glavi rodile.
In potem je prišla Sofia. Saj mi ni prav jasno, kako zdaj šteje že deset let, a nedvomno je tako, da sem zaradi nje začela igrati drugačno igro, sprejela sem kompromise, ki jih sicer ne bi, in živela njene sanje, ki so me vsakič znova popeljale daleč v preteklost, v čas, ko sem bila tudi sama mala deklica. Včasih jo gledam, ko še mirno spi, in zdi se mi, da je v tisti glavici celo vesolje znanosti in toliko dobrega, da bom potrebovala več kot le življenje zato, da bi jo vsaj približno spoznala. Njene oči spreminjajo barvo, tako kot zimsko vreme. Včasih v njej najdem roso, drugič neurje, vedno svetlobo, ki me vodi povsod in da veliko misliti. Ko veš, da so trenutki brez nje v resnici nepomembni, je potem tako, da se kar sprijazniš s srcem, ki ne biva več v tvojem telesu, temveč v njenem. Najbrž se temu reče biti mama.
Jaz pa sem vez med njima. Med staro in novo generacijo. Od stare sem vzela modrost in zavedanje, da je življenje samo trenutek, ki ga resnično moramo uživati. Od nove sem razumela, da obstaja samo tukaj in zdaj, ostalo je utopija in kot utopija nima smisla, da se s tem preveč obremenjujem. Ni enostavno krmiliti med enim in drugim oceanom, še najmanj pa razmišljati o tem, kako se pravzaprav vsi ti valovi premikajo in kako bo, prej ali slej, vsak izmed nas prišel do svoje plaže. Ne, nisem otožna, to ni v moji naravi, pravzaprav sem zelo hvaležna za te tri generacije in čas, ki ga skupaj uživamo. Me smo eno. Smo del istega kroga in Ženske, ki bodo za vekomaj bojevnice. Ponosna sem, da so nam všeč iste stvari in se smejemo istim šalam, skupaj pa tvorimo celoto: mama z umom, jaz s srcem, Sofia s povezavo med zemljo in zrakom.
V času, ko vse izgleda negotovo in blizu temu, da poči, kot mehur poln praznih obljub, smo me še kako realne. Pleme, ki se vedno drži za roko, in hkrati ogenj, ki ne bo nikoli ugasnil. Svoji mami za 83. rojstni dan želim, da bi še vedno tekla za svojimi sanjami tako, kot sem jaz to storila v Afriki in potem kasneje po svetu in še danes doma ali kjerkoli pač sem. Želim ji, da bi bila močna, zdrava in ljubljena, da bi tu in tam postavila kakšno piko več, ker je to čas, ko lahko to čiste vesti tudi naredi. In želim si, da bi še naprej našla navdih v svetu in nas ter da ne bi nikoli izgubila rdeče niti, pa ne samo v smislu njenega čudovitega pisanja, temveč tudi v smislu odnosov, besed in zaupanja. Buon complanno, mamma.